Pred nami je največji krščanski praznik Velika noč. Kristjani na ta dan praznujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Velika noč je za kristjane praznik veselja in upanja. Verujejo, da je Jezus s svojim vstajenjem premagal telesno in duhovno smrt ter za vse prinesel upanje, za kristjane pa upanje na vstajenje po smrti. Predvsem v katoliški cerkvi pred samim praznikom obhajajo tudi tako imenovano velikonočno tridnevje. Veliki četrtek je posvečen spominu na zadnjo večerjo, veliki petek spominu na Jezusovo križanje in smrt, velika sobota pa čaščenju Jezusa v Božjem grobu.

Tudi letošnja velika noč bo drugačna, saj bo praznovanje ponovno krojila epidemija koronavirusa. Tako v tem času po cerkvah ne bo svetih maš z navzočnostjo vernikov. O tem in težavah, ki jih je prinesla epidemija, smo se pogovarjali z župnikom Župnije Kranj dr. Andrejem Nagličem.

Epidemija novega koronavirusa je močno zaznamovala tudi življenje Cerkve. Kako je vplivala na delovanje Župnije Kranj?

Zaradi epidemije se je v Župniji Kranj obisk maše zmanjšal na eno tretjino, naše praznične slovesnosti so bile organizirane v minimalističnem obsegu, odpovedani ali prestavljeni so bili številni načrtovani pastoralni dogodki, verouk smo praktično celo leto izvajali na daljavo in redni prihodki župnije so se zmanjšali za dve tretjini.

Kakšni pa so na vse to odzivi vernikov?

Verniki še vedno potrpežljivo sprejemajo epidemične ukrepe in upajo, da se stanje kmalu normalizira. Opažam pa med njimi porast razočaranja ali morda celo jeze, da se nekateri ljudje v širši družbi ne držijo epidemičnih ukrepov, posledice pa nosimo tisti, ki jih ves čas poskušamo upoštevati. Ljudje normalno delajo, se družijo in rekreirajo, posledično pa smo za največje krščanske praznike v lockdownu. Tako je bilo za Božič in tako je zdaj tudi za Veliko noč. To vernike boli.

Kako pogosto pa so se ljudje v teh časih obračali na vas in kakšne stiske so se pokazale?

Ljudje me bolj pogosto obiščejo v župnišču, pokličejo po telefonu in sebe ter svoje bližnje priporočajo v molitev. Marsikdo se ob tem odpre in pripoveduje zgodbo svojega življenja. V zadnjem času sem slišal veliko globokih osebnih izpovedi. Kaže, da nam v tem času vsem manjka priložnosti za iskren pogovor in marsikdo sam pri sebi dela kar nekakšno bilanco svojega življenja. Pri tem na dan privrejo stvari, ki so bile dolgo zakopane globoko v zavesti in je očitno, da se mora človek z njimi soočiti, če se želi osvoboditi za resnico in dobroto. V tišini epidemičnih ukrepov človekova vest postane bolj glasna in marsikoga opomni, da njegov odnos do bližnjih ni bil takšen, kot bi moral biti. Krivice in umanjkanje dobrote iz preteklosti, morda celo iz mladosti, ko je človek zdrav in močen ter zagledan predvsem vase, nas spremljajo še daleč v prihodnost, v starost ali celo trenutke slovesa od tega sveta.

Kako se sicer v vaši župniji skušate približati vernikom v teh časih, sploh tistim, ki so se znašli v stiski, ki zaradi vseh ukrepov in težav ne morejo obiskovati svetih maš?

Naša župnijska cerkev je vsak dan praktično ves čas odprta za osebno molitev pred Najsvetejšim. Ker ima veliko površino, med tednom tudi ni težava, da so ljudje osebno prisotni pri dveh mašah, jutranji in večerni. Bolnim in ostarelim redno prinašamo obhajilo na dom, verouk smo organizirali preko spleta, prav tako nekatere pobožnosti in pastoralna srečanja ter izobraževanja. Ves čas ostaja dejavna tudi župnijska karitas, ki s hrano, subvencioniranjem položnic, svetovanjem in pralnico ter umivalnico stoji ob strani socialno najbolj ogroženim.

Tudi letošnji velikonočni prazniki bodo drugačni. Tako kot lani bodo cerkve zaprte za vernike. Kako gledate na to, kako boste v vaši župniji poskrbeli za stik z verniki in kaj tudi svetujete vašim vernikom v tem času?

Prilagodili se bomo epidemičnim ukrepom in vernikom ponudili tisto, kar smemo. Posamezno bodo lahko prišli po velikonočni ogenj, blagoslov jedi, obhajilo ali v primeru stiske bolniško maziljenje. Že pred lockdownom pa smo organizirali večdnevno spovedovanje. Vernike spodbujam, da pridejo v župnijo po tisto, kar je v teh razmerah varno, sicer pa naj domovi oziroma njihove družine postanejo domača Cerkev, kot je bilo to v začetku pred 2000 leti.

Za konec mogoče še kakšno vaše sporočilo, spodbuda, razmišljanje ob letošnjih velikonočnih praznikih, tudi v luči pandemije?

Vsi krščeni, moški in ženske ter otroci smo duhovniki, naši domovi pa naša svetišča. Blagoslavljajmo naše družinske odnose s skupno molitvijo in medsebojno pozornostjo. Na to pa potem res paše velikonočna potica in šunka. In brez skrbi, Bog bo tudi koronakrizo obrnil v dobro.