Na terenu je bilo po podatkih Civilne zaščite Škofja Loka 260 gasilcev z območja Škofje Loke, pomagali so še številni njihovi kolegi gasilci iz Železnikov, Kranja in Bohinja. Poleg njih je v intervencijah, kajti drugi dan po ujmi so bili nekateri kraji še odrezani od sveta, sodelovalo še več kot 400 ljudi (od gorskih reševalcev iz Škofje Loke, Kranja in Tolmina, vzdrževalci cest z vso mehanizacijo, ekipe za odpravljavnje napak na elektro omrežju, ... in tudi vojaki).
Po dosegljivih podatkih je še vedno najhuje v dolini Hrastnice, Bodoveljski grapi in Sopotnici, kjer je odneslo številne mostove. Reševalcem se je včeraj uspelo prebiti po cesti skozi dolino Hrastnice, zdaj pa se trudijo vzpostaviti prevoznost ceste. Prav tako so včeraj uspeli zagotoviti prevoznost ceste s Pasje ravni do dela Sv. Barbare. Blizu poldneva je včeraj nad mestom hrumel vojaški helikopter. Kmalu zatem se je parkrat močno zagrmelo, zabliskale so se strele in spet se je usulo z neba ...
Hudo je bilo v Puštalu, kjer so včeraj številni postavali na mostu čez Poljansko Soro. Gorvodno je podivjana reka odtrgala leseno brv, mestno znamenitost, Hudičev most, ki je dobila ime zaradi, kot pravijo, prikazovanja hudiča na tem kraju. Zato so domačini na obeh straneh brvi postavili znamenje, a ker se je potem kljub temu vnovič začel prikazovati na sredini brvi, so na sredino postavili še znamenje, posvečeno sv. Janezu Nepomuku, zavetniku mostov. No, od 4. avgusta 2023 je tu le še delček brvi, na katerem so nameščeni trakovi. In na sredini je kot otoček ostalo to zidano znamenje.
Ob fotografiranju opustošenja, ki ga je povzročila Poljanska Sora v Škofji Loki, so radovedneži v nedeljo komentirali, kako "je šlo nekaterim vse v maloro" in kako so jo "drugi srečneži odnesli še kar dobro, ..." Ob pogledu na razdejanje človek osupne.
Na dvorišču pred hišo, le nekaj metrov proč od table, ki je opozarjala na Hudičevo brv, je skupina sorodnikov zagnano spirala ... smuči. Te so bile, kot vse drugo seveda shranjene v kleti. Če malce pretiravam, smuči je bilo za celo smučarsko reprezentanco.
"Tistega petka nas je zalilo. Voda je pridrla od vrha navzdol in potem še od drugod, napadlo nas je z vseh strani. Grozno, vam pravim. Saj se še vidi na fasadi. Vsepovsod je bila voda. To je bilo morje. A v tistem trenutku sem natančno vedela, kaj moram storiti. V nasprotju s tem, kar se dogaja zdaj, ko je vse za mano. Čutim, kot da me zmanjkuje ..." je s tresočim glasom potožila Irena Hafner.
"V tej hiši, ki je bila prej last moževega očeta, tu sta bila še mlin in žaga, živim že 50 let. In tu so poplave že bile, a ne tako visoke, kot je bila ta, " je dejala in v isti sapi razložila, da je v hiši, v kateri živi z možem, poplavilo nižje prostore, medtem ko je v hiši hčerke Polone, ki živi zraven, voda prišla do vrha strehe. Njena hiša je uničena!"
V trenutku, ko je to povedala, je zamijavkala tigrasta mucka. "No, to je pa naša Maca, že 25 let ima in je tudi ona to doživela in preživela enako kot mi," je dejala sogovornica.
"Ja nič, zdaj se moramo pobrati," je dejala Irena Hafner. Na vprašanje, ali je bila med evakuiranimi, pa je odgovorila da ne. "Otroci so mi potem, ko so ob 5. uri zatulile sirene za nevarnost, sicer prigovarjali, da moram iz hiše. A nisem šla. Tukaj je naš dom ... Čez par ur je voda že odtekla in ojoj, bilo je toliko blata, da nismo mogli niti hoditi okoli. In potem smo takoj začeli čistiti, pri čemer so nam pomagali prijatelji in znanci. In tako smo čistili že v petek, nato v soboto ... "
"Sploh veste, da je danes nedelja?" jo prekinem. "Neee," se je nasmehnila sogovornica. "No, morda po tem, da se je mož pravkar usedel pred televizijo, ker tako rad gleda kolesarja Pogačarja. Gleda svetovno prvenstvo ..."
Poplavljene predmete so, kot je še povedala, samo odnesli pred obe hiši, zdaj pa je na vrsti še stroga selekcija oziroma ločevanje, kaj je smiselno ohraniti in kaj ne.
Pogovoru se je pridružila Irenina hči Polona. "Mi smo imeli v hiši čisto vse poplavljeno ... A vse se da nadomestiti," je dejala z neverjetnim optimizmom. "Na vodo in poplave smo tu navajeni, zato smo že preventivno veliko stvari prenesli na varno. A ta petkova poplava je bila kar za meter višja, kot je, kot temu pravim, normalna poplava. Do tu gor je prišlo," je dejala in pri tem dvignila roko v zrak. "Bilo je noro. Vendar je bilo še huje na Sorški cesti in Demšarjevi. Tam ljudje sploh niso mogli iz hiš, mi smo še imeli čas, tako da smo odpeljali avto."
Polona je tisto grozljivo noč s četrtka na petek prebedela. Že ob 3. uri je začela, ker je, kot je dejala, vedela, da bo hudo, najprej sama premeščati knjige, nato sta se ji pridružila še dva sorodnika. "Še pričkali smo se, ali je to treba oziroma ali delamo paniko in je vse brez zveze ... Potem pa je naglo prav iz vseh kanalov začelo dobesedno bruhati in nas je zalilo ... In da, če želimo živeti tu se bomo bodisi morali navaditi še na take hude poplave bodisi bo treba narediti nekaj precej drugače."
Glede Hudičeve brvi mi je Polona zaupala, da je najprej odtrgalo leseni del na sredin (se pravi tisti del, kjer je bilo znamenje in je tudi ostalo zidano sv. Janeza Nepomuka, op. a.) in nato leseni levi del. Le tam, kjer želi zasebnik graditi malo hidroelektrarno, je brv ostala.
"Brv naj bi bilo odneslo med 6. in pol sedmo zjutraj. Kar odletela je, kajti Sora je bila tedaj tako močna. In ker je tako glasno bučala, nisem slišala prav nobnega pokanja oziroma lomljenja. Ko so številni Ločani na Facebooku videli objavljene fotografije, da Hudičeve brvi ni več, so pomislili, da se nekdo zafrkava in gre za montažo ..."
Malo naprej na Fužinski ulici sem včeraj zmotila pri delu zagnane sorodnike, ki so se potem, ko so očistili hišo, lotili še okolice in vrta.
Niso slišali sirene
"Ob 6.45 zjutraj je bilo pri nas najhuje. Voda je vdrla v hišo in kar 20 centimetrov je prišla visoko, ... A kot je razvidno iz ploščice, ki je pritrjena pri naših sosedih nad hišno številko in označuje višino uničujoče poplave iz leta 1926, je bila pred 97 leti voda še pol metra višja kot je bila zdaj, " je začel pripovedovati Anton Divjak, nato pa je besedo prevzela hči, ki tudi živi z družino v isti hiši.
"Oče, mama in obe moji hčeri so bili v petek doma in tudi sosedje so bili doma, jaz pa sem bila na dopustu v Bovcu. A nihče od njih ni slišal sirene za nevarnost ob 5. uri. Tako sem jaz, ko sem izvedela, da se dogaja, telefonirala hčeri in jo prebudila. Potem je samo zakričala, kajti bilo je že prepozno. Avto v garaži je bil že v vodi. Nečak je prinesel protipoplavne vreče, ki so jih namestili, tako da bi vsaj malo zaščitili notranjost hiše in bi bilo manj vdora vode. Začeli so reševati stvari ... Bila je prava grozljivka. A na srečo je voda kmalu začela upadati. Voda je nanesla ogromno mulja, blata ... in vse to je bilo treba skidati. Še pred tremi urami smo imeli tu cel kup blata, potem pa smo ga odpeljali v reko. No, danes imamo pa še generalno čiščenje okolice hiše," je dejala.
Na pripombo, kako lep paradižnik so imeli na vrtu, s katerega so poruvali vse, kar je rastlo, se je sogovornica grenko nasmehnila. Ne gre drugače. Taka so pač taka navodila, kajti blato je onesnažilo vrtnine.
"Samo brez panike!" pa mi je ob slovesu zaželel Anton Divjak.
Enake ali pa še mnogo hujše razmere so imeli pri Divjakovih sosedih, v hiši, ki stoji še bližje Poljanski Sori. V njej živita starejša zakonca, ki sta se včeraj po dveh dneh vrnila domov. Gospa, nisem si je niti drznila nagovoriti, je zaskrbljeno pogledovala s hišnega balkona na blatno dvorišče, in očitno nekoga iskala.
Zares pravo moštvo je iz njune poplavljene hiše odnašalo na kup, v čistilni akciji na obrežju reke so sodelovali tudi gasilci PGD Mavčiče, ki so še črpali vodo, in prostovoljci.
Na drugem, desnem bregu Poljanske Sore, so imeli veliko čistilno akcijo, kjer je bil do petka eden najlepših mestnih hotelov. Malo naprej od parkirišča, ki je bilo povsem poplavljeno, v Puštalu sem ob blatni poti, zaščiteni z leseno desko, zmotila gospo, ki je prav tako čistila pred hišo. Na prošnjo, naj mi kaj pove, kaj se je dogajalo, me je "preusmerila" na očeta.
Tone Jamnik je poudaril, da potem, ko ga je zbudil alarm ob 5. uri, ni delal nobene panike. "Reševal sem le samega sebe in da je bilo čim manj škode. Zbudil sem hčer, ki živi v zgornjem nadstropju, šel v klet in poiskal škornje."
Nato je na telefonu na spletu preveril, kakšen pretok ima Sora na merilni postaji Suha Škofja Loka.
"Pretok je bil kar 420 kubičnih metrov na sekundo. In sem si rekel, no, zdaj pa bo treba začeti pospravljati klet. Sam namreč redno spremljam meritve: če so razmere običajne, ima reka Sora na merilni postaji Suha 25 oziroma 26 kubičnih metrov na sekundo, lani, ko je bila suša, je bil pretok 1,8 metra na sekundo."
Hitro so umaknili dva avta, kajti Sora, od katere so Jamnikovi oddaljeni le 80 metrov, je "že začela pljuskati in pričela nositi šaro. Stal sem pod nadstreškom in opazoval, kako nas začenja zalivati voda. Tedaj pa je nemški ovčar, ime mu je Castel, začel cviliti. To mi je bilo še dodatno znamenje, da bo še bolj nevarno ..."
"In potem ste odšli. Kam?" me je zanimalo? "Ne, ostali smo v hiši skupaj s Castelom in opazovali. Iz te sosednje hiše, na drugi strani reke, se pravi približno 200 metrov proč od nas, pa so s helikopterjem reševali soseda in njegovo ženo in sina."
V tistem trenutku je mimo hiše prišla bosonoga mlajša ženska, vsa blatna. "Padla sem ... Katastrofa!" je vzkliknila in Jamnikove vprašala, kako so preživeli neurje. Moj sogovornik Tone ji je, potem ko je povedala, da je sorodnica njihovih znancev, odgovoril: "Jaz sem še tukaj. In ne, ni bilo veliko škode, le veliko dela je," je odvrnil.
Na vprašanje, ali bi se tako hudim poplavam v Škofji Loki lahko izognili, pa je sogovornik odgovoril, da je imela reka Poljanska Sora prvotno drugačno rečno strugo. "Na levi breg Poljanske Sore," je razložil, "so namreč navozili tisoče kubikov skal, da bi jo ustavili in da ne bi poplavljala. A to je bila napaka. Rečno strugo so namreč s tem zožali, reka je postala bolj hitra. Ob veliki količini vode pa je reka udarila čez ...
Tu živim 80 let in verjemite, da poznam razmere v nulo. Redno spremljam pretoke reke Sore in si jih zapisujem: tako natančno vem, kdaj je treba pospravljati klet. In pri nas je zdaj poplavljalo tretjič. Enkrat je bilo," kot je dejal malce zagonetno, "po neumnosti!"
Poljanska Sora je v teh dneh prinesla blizu sotočja s Selško Soro ogromno kamenja in dreves, kar po laičnem mnenju sogovornika pomeni le to, da vodotoka niso ustrezno vzdrževali. "Tovrstne napake je treba reševati pri izvoru. Že pri izviru reke je treba razmisliti, kaj bomo naredili, da ne pride potem v takih ogromnih količinah voda po dolini ... V Škofji Loki ne moremo rešiti problema z načrtom protipoplavne varnosti, kot so ga nam predstavljali. Temu sem nasprotoval. Kajti to je stvar vse doline. Treba je zbrati vse atribute, podatke, kje poplavljajo reka, pa naj gre tudi za Hrastnico, Sopotnico, ... Nujno bi bilo to treba ustaviti že višje. Za zgled bi nam bil primer v Avstriji v dolini reke Malte (Maltatal), kjer so na vrhu gore zgradili hidrocentralo in jez," je prepričan Tone Jamnik.
Bilo bi bolje če bi komentiranje teh poplav BLOKIRALI, kaj pa naj človek na to reče!!!!