Zgodaj zjutraj, še pred začetkom glavne prometne konice na severnem ljubljanskem obroču. "Žival na vozišču, čez en kilometer!", me je prek bluetooth povezave v avtu obvestila namenska prometna aplikacija. In nekaj trenutkov kasneje še radijsko opozorilo: "Vozniki pozor, na severni ljubljanski obvoznici pred izvozom Ljubljana - Nove Jarše je žival na cestišču."
No, bilo je že prepozno, kmalu sem zapeljal mimo vsiljivca, bil je velik zajec, ki pa ga je ob trku z neznanim vozilom že odbilo izven vozišča, kjer je obležal. Darsovi možje v oranžnem so bili že na poti, da čimprej odstranijo kadaver in povsem sprostijo promet. Šlo je za razmeroma nedolžen dogodek, kakršnih je na slovenskem cestnem omrežju vsak dan ogromno, a se lahko hitro prelevijo v kaj hujšega. Še tako nedolžen odpadli del ali tovor iz avta ali tovornjaka lahko povzroči naglo zaviranje, gnečo, zastoje in v najslabšem primeru zaradi prekratke varnostne razdalje trke oziroma nalete, ki blokirajo omrežje celo za več ur. Hitra reakcija mož v oranžnem je torej bistvena.
Slovenski vozniki smo se zelo razvadili in želimo imeti pred seboj vedno čisto avtocesto, po možnosti pa še prazen levi vozni pas. Da trave med količki ali na brežini sploh ne opazimo, da so bele črte vedno odlično vidne, prometni znaki nepoškodovani in čisti, jarki vedno brezhibni pri zbiranju meteorne vode, okvarjena vozila ob robu ceste ustrezno označena in zavarovana, asfalt pa raven in seveda brez najmanjše luknjice ali izbokline, kot prvi dan, ko so ga položili. In če slučajno že poči (seveda v veliki večini zaradi "romunov," "kamionarjev" in podobne cestne "svojati"), pa da za to poklicani s svetlobno hitrostjo očistijo cestišče vsega zdrobljenega stekla, plastike, olja in goriv in sprostijo promet.
Da je to vsaj približno mogoče, po vsej državi skrbi nekaj sto Darsovih vzdrževalcev, ki skrbijo za brezhibnost skoraj 800 kilometrov avtocest, hitrih cest in priključkov nanje. V zameno s strani (slovenskih) voznikov na žalost prevečkrat dobijo le kritike in pametovanja, zakaj da so krivi za nek zastoj, pohval pa je premalo. Pa čeprav so marsikdaj prav Darsovi terenci tisti, ki so prvi na kraju nekega dogodka in tudi prvi, ki priskočijo na pomoč ljudem v stiski. In čeprav v rednih anketah med uporabniki predvsem tuji vozniki hvalijo vzdrževane slovenske avtoceste veliko bolj kot domačini.
"Lahko smo se prosto sprehajali na drugo stran"
Za en dopoldan smo se pridružili terenskima ekipama ljubljanske avtocestne baze, ki sta na zahodni obvoznici obnavljali robne črte in kosili travo. Omenjena baza skrbi za po prometu najbolj obremenjen rajon v državi - ljubljanski obroč, ki se s kraki nadaljuje do Vodic na gorenjskem, Domžal na štajerskem, Cikave na dolenjskem in Brezovice na primorskem odseku avtoceste. Za osvežitev - samo po zahodnem kraku obvoznice se povprečni dnevni letni promet vozil šteje pri okoli 70 tisoč.
"Pri Darsu oziroma njegovih predhodnikih sem že 28 let. V tem času so se tudi pri našem delu zgodile ogromne spremembe," je bil zgovoren Janez Rotar, eden od štirih skupinovodij ljubljanske baze vzdrževalcev, medtem ko so le kakšen meter mimo naju v neprekinjeni koloni drveli avtomobili in tovornjaki. "Nekoč je bilo prometa malo. Lahko smo se prosto sprehajali z enega na nasprotni rob avtoceste. Danes pa imamo velike težave že postaviti znak na sredino avtoceste."
Varnost njegovih delavcev je zanj na prvem mestu in če ga je že česa strah po toliko letih izkušenj in po okoli 50 truplih ljudi, ki jih je moral pomagati odstranjevati po nesrečah, potem se najbolj boji, da bi se v katerega izmed njegovih delavcev zaletel kakšen nepreviden voznik. Zaradi visokih hitrosti, ki vladajo na avtocesti, bi bile posledice skoraj avtomatsko tragične.
"V svoji karieri vzdrževalcea na avtocesti sem videl okoli 50 mrtvih. In marsikateri prizor ostane globoko v spominu. K sreči imamo zadnja leta na voljo posebnega psihologa, s katerimi lahko vsi, ki so sodelovali pri neki intervenciji s hudimi posledicami, predebatirajo."
Janez Rotar, delovodja ljubljanske vzdrževalne baze Dars
"Opravljali smo vzdrževalna dela na Brezovici. Na izvozu je prav po robni črti priletel proti meni tovornjakar. Šel je dobesedno 10 centimetrov mimo mene," je tako mimogrede pripomnil eden od 'fantov.' "Če te je strah, ta služba ni zate. Še posebej pa ne delo v predoru," je dodal.
Prav zato Rotar tako kot ostali vodje od delavcev zahteva, da pri delu vedno maksimalno poskrbijo za lastno varnost. Ustrezna označitev del in sebe z jasno signalizacijo in živimi barvami je šele prvi korak.
Zakaj črt ne obnavljajo pozimi?
Prva ekipa se je ravno lotila obnove robne črte, ki je izgubila z državnim pravilnikom predpisano dnevno in nočno odbojnost svetlobe. Na glavah so imeli klobuke in zaščitna očala, operater na stroju za barvanje pa še zaščito za usta. In vklopljeno 'tretje oko' na hrbtu.
"Vedno imajo poleg tudi čisto vodo za izpiranje in posebne kapljice za očesa, če bi kljub vsem ukrepom prišlo do nesreče z barvo. Gre za izjemno močno razredčilo," pojasnjuje Rotar, ki pa v istem stavku doda, da so današnje barve neprimerno bolj ekološko sprejemljive od tistih izpred 10, 20 let. V poletni vročini je barva na cestišču suha že po nekaj minutah, ponavadi pa prej kot v 20 minutah.
Mali stroj in postopek klasičnega barvanja na Darsu uporabljajo le za barvanje izvozov in ovinkov, medtem ko črte na razdalje polagajo oziroma obnavljajo s posebnim tovornjakom. Njegove črte so pravzaprav staljena plastika, ki je zaradi tehnologije in postopka precej obstojnejša od klasične barve. Takšna črta lahko zdrži tudi do pet let, klasična še polovico ne. Tisti dan je imel tovornjak delo na drugem koncu Slovenije, ljubljanska ekipa pa je obnavljala črte pri izvozih.
In zakaj morajo delo opravljati v vročini na pragu poletja, ne pa ponoči ali v spomladanskem ali zimskem času? "V tem času je postopek najlažji in najhitrejši, zato so tudi zapore najbolj kratke," pojasnjuje Andrej, upravljalec stroja za barvanje z dolgoletnimi izkušnjami. "V mrzlem in vlažnem delu leta bi se barva sušila veliko dlje. Že tako imamo veliko primerov, ko nestrpni vozniki zapeljejo kar skozi stožce, ki označujejo svežo barvo, ob tem pa razpacajo črto po vozišču in delno tudi uničijo njeno odbojnost. Ponoči pa tudi ne moremo delati, saj je poleg mirne roke vseeno treba imeti dobro vidljivost, da so črte ravne."
Prijazen obisk policijske provide
"Lahko rečem, da se na Darsu res dobro skrbi za delavce na terenu," pravi Rotar ob robu žgočega asfalta, ko termometer zraka kaže 33 stopinj Celzija, asfalt pa jih je imel gotovo še dvajset več. Ob tem našteva zaščitno opremo in tekočino, ki je vsak dan na voljo slehernemu izmed njih. Za vsak slučaj je delavcem med našim obiskom še sam pripeljal paleto ledeno mrzlih plastenk vode. "Ko hodimo takole naokoli in vidimo razmere pri avtocestnih vzdrževalcih drugod v naši soseščini, smo lahko pri Darsu kar zadovoljni. Na Hrvaškem ali v Bosni lahko samo sanjajo o takšni ravni zaščite in opremljenosti," pravi Rotar.
"Napišite še, da bi morali pri vzpostavljanju reševalnega pasu ljudje nujno puščati naprej tudi vzdrževalce. Vozniki mislijo, da so to dolžni narediti samo za policiste, reševalcev in gasilce."
Janez Rotar
Vmes se poleg naju ustavi policijski civilni passat, provida. "Ooo, kako si kolega, že dolgo te nisem videl …!"
"Izplača se, da imamo med seboj dobre odnose," mi pojasni, ko je policist po kratkem klepetu odpeljal naprej. "Nenazadnje smo skupaj na marsikateri intervenciji ali prometni nesreči. In ko jih prosimo za pomoč pri kakšni zapori, nam vedno radi pridejo pomagat. Navadnega cestarja vozniki v zapori ne spoštujejo, če pa isto od njih zahteva policist, je pa vse drugače," se zasmeji.
"Napišite še, da bi morali pri vzpostavljanju reševalnega pasu ljudje nujno puščati naprej tudi vzdrževalce. Vozniki mislijo, da so to dolžni narediti samo za policiste, reševalcev in gasilce."
V spominu ostaja težek prizor jokajočih otrok
Vzdrževalci na terenu imajo v svojem repertoarju okoli 130 različnih del. Poleg vsakodnevnega odstranjevanja nesreč seveda, o katerih jih običajno obvestijo iz Darsovega nadzornega centra v Dragomlju. V povprečju jih ljubljanska ekipa vzdrževalcev obdela po dve ali tri na dan. "Prejšnji vikend sem bil zaradi maratona Franja dežuren in sem bil zraven, ko se je zgodil nalet na zahodni obvoznici s štirimi otroki," pravi Rotar. Takšni prizori so še posebej težki. "Prtljaga je zlomila zadnje sedeže, tako da jih je potisnilo naprej, hkrati pa je otroke nazaj tiščal varnostni pas," podoživlja težke prizore.
Barvanje črt, košnja trave, urejanje odvodnih jarkov, vzdrževanje treh predorov, postajališč z WC-ji, menjava zaradi nesreč uničene ograje in znakov, pomoč pri varovanju okvarjenih vozil, dvakrat dnevno obvozi vsakega kilometra avtoceste s strani posebne nadzorne ekipe, jeseni pa čiščenje in menjava žičnate ograje proti divjadi, pozimi zimska služba s stalnim posipanjem in po potrebi pluženjem … Opravkov je vsak dan res veliko, k sreči pa je ročnega dela le še malo. "Nekoč smo imeli v naših vrstah zaposlenih 60 odstotkov šoferjev, ostalo so bili vsi klasični delavci. Danes pa je le še pet odstotkov čistih delavcev, vsi ostali so šoferji, ki pa so hkrati še specializirani vsak za svoj stroj."
Kaj morajo Darsovci narediti, ko se zgodi nesreča:
Operaterji v nadzornih centrih vzpostavijo ustrezne opozorilne table na informacijskih portalih. Vzdrževalci na terenu ob prihodu na kraj, na katerem se marsikaj znajdejo prvi, najprej poskrbijo za zavarovanje mesta nesreče in preusmeritev prometa, če je to mogoče. Šele ko svoje opravijo reševalci, policisti, gasilci in morebitni preiskovalni sodnik, stopijo naprej vzdrževalci, ki morajo natančno očistiti cesto. Včasih pomaga že metla, ob razlitih tekočinah, še posebej olju, pa je postopek vračanja ceste v varno stanje veliko bolj zapleten in dolgotrajen, česar vozniki v koloni velikokrat ne razumejo.
Zakaj delavci na Darsu ne bežijo na bolniško?
In res, ustaviva se poleg "fanta", ki upravlja z veliko, igralni podobni konzolo. Ta daljinsko krmili kosilnico na gosenicah, ki drvi gor in dol po strmem terenu in za seboj pušča zmulčano travo. Za delo, ki bi zahtevala nekaj napornih ur ekipe s klasičnimi motornimi kosami, ob čemer bi tvegali zvine okončin ali celo kakšen ugriz kače (prav tisti dan so imeli bližnje srečanje z gadom), kosilnica na daljinski pogon delo opravi v tretjini časa ali še prej, upravljalec pa je lahko od nje varno oddaljen več deset metrov.
"Ne, bolniških imamo pa res zelo malo. Se izplača, če neko podjetje vlaga v delavca. Zadovoljen delavec je gotovo precej bolj produktiven, bolj pazi na opremo, več naredi. In je samoiniciativen. Si videl, kako se je sam od sebe ustavil, da pobere smeti v smetnjaku v niši?," je med vračanjem v bazo opazil početje enega od koscev.
V bazi na ljubljanskem Griču, ki jo bodo kmalu podrli in zgradili novo centralno stavbo vključno za Darsovo upravo, je v dolgih vrstah parkirana vsa mehanizacija. Tukaj so tudi pisarne in nadzorna soba z zasloni kamer, ki prikazujejo dogajanje po celotnem ljubljanskem obroču. Pa natisnjeni listi različnih tipov zapor za osvežitev znanja in seveda obvezen moški koledar na steni. "Cestark pa med vzdrževalci res ni," se zasmeji Rotar.
Zresni se, ko se spomni na vso papirologijo, ki ga čaka vsak dan. Vsaka intervencija mora biti zabeležena, po potrebi fotografirana. Zaradi zavarovalnice mora biti popisana morebitna škoda na infrastrukturi in tudi na podlagi vseh teh poročil se določa prioritete, naroča material in razporeja ekipe in stroje za naslednje dni.
Med vnešenimi poročili poleg naleta štirih vozil opazim tudi jutranjo intervencijo na obvoznici pri Novih Jaršah. Ekipa dveh vzdrževalcev je po prijavi "srnice na vozišču" našla poginulega zajca. Poročilo ekipe se zaključi s stavkom: "Odstraniva zajca in ga pokopljeva."
andrej.leban@zurnal24.si
so rekli, pred mnogimi leti smo se sprehajali iz enega konca ceste na drug. Še en dokaz, da je vlada …
Dober članek in vse čestitke kolektivu, človek niti ne pomisli kako nevarno in naporno delo opravljajo, ko vozi mimo po …
Vse pohvale tem fantom in kolektivu. Maxi kritika pa nekulturnim, objestnim norcem na AC - ne voznikom, ker to niso …