Eden takšnih je bil mitsubishi pajero, ki je marsikje postal simbol za moč in bogastvo, izkazal pa se je tudi v vzdržljivostnem avtomobilskem športu. In to v vsega štirih desetletjih obstoja. Če lani ne bi padel kot žrtev sodobnih časov, v katerih se je kljub splošnemu navdušenju za športne terence ironično izkazal za preveč terenskega, bi letos namreč praznoval štirideseti rojstni dan.
Mitsubishi je prvi avtomobil s pogonom na vsa štiri kolesa sicer razvil že leta 1936. Za japonsko vojsko je namreč pripravil model PX33, ki pa je ostal omejen na le štiri prototipe. V štirikolesne vode se je spet podal leta 1953 z licenčnim jeepom CJ3, ki so ga pri Mitsubishiju ga izdelovali vse do začetka devetdesetih let in je postal tudi osnova za njihove lastne terence.
Želja po omikanem terencu
Pri Mitsubishiju so namreč med njegovo proizvodnjo začeli razmišljati o bolj omikanem sodobnem terenskem avtomobilu, ki bi bil primeren tudi za prostočasne dejavnosti. Odzive občinstva so preskušali s prototipi: leta 1969 z minico jeep, leta 1973 s pajerom I, leta 1977 z jeep conceptom, leta 1979 pa s pajerom II.
Serijski mitsubishi pajero je na ceste končno zapeljal maja 1982. Sprva je bil na voljo le s krajšo medosno razdaljo, tremi vrati, kovinsko ali platneno streho ter tremi različnimi motorji: 2-litrskim bencinskim, 2,3-litrskim atmosferskim dizelskim in 2,3-litrskim turbodizelskim. Bolj zanimive so bile lastnosti, ki so načeloma terenski avtomobil približale udobju cestnih limuzin. Pajero kljub temu ni takoj prepričal vseh, saj so v njem mnogi še vedno videli predvsem komercialno terensko vozilo. S krajšo medosno razdaljo ni mogel postati niti družinski avtomobil.
Mitsubishi je zato februarja 1983 predstavil petvratno različico s podaljšano medosno razdaljo, v kateri sta se poleg petih lahko peljala še dva dodatna potnika na sedežih v tretji vrsti. Zložiti ju je bilo mogoče tudi ob bok prtljažnika ali pa skupaj s sedeži iz druge vrste urediti v provizorično ležišče. Od leta 1988 je bil v pajeru na voljo nov zmogljivi 2,5 litrski dizelski motor, prvi turbodizelski motor z vmesnim hladilnikom vstopnega zraka v terenskem avtomobilu.
Uspeh na Dakarju
Januarja 1983 je pajero prvič nastopil na reliju Paris-Dakar in v tretjem poskusu leta 1985 tudi zmagal in postal eden najbolj uspešnih avtomobilov, ki so tekmovali na znamenitem preskusu trdoživosti. Večkrat je osvojil tudi svetovni pokal FIA v relijih po brezpotjih. Manj znano je, da je pajero nastopal tudi na znameniti vzdržljivostni preizkušnji Camel Trophy.
Leta 1992 predstavljeni pajero druge generacije se je skoraj povsem razlikoval od predhodnika, predvsem pa je bil precej večji. Opremili so ga tudi z bolj zmogljivim štirikolesnim pogonom super select 4WD oziroma SS4 in prilagodljivim sistemom ABS, ki se je enako dobro odrezal na vsakršnih urejenih in neurejenih podlagah. V pogonu SS4 so združili prednosti stalnega in priključljivega štirikolesnega pogona, vozniku pa je omogočal tudi preklapljanje med štirikolesnim in dvokolesnim pogonom do hitrosti 100 km/h. Oktobra 1997 je Mitsubishi na bolj stroga pravila relija Paris-Dakar odgovoril z zmogljivim modelom pajero evolution.
Leta 1999 je na japonske ceste zapeljal pajero tretje generacije, ki se je mednarodnemu prizorišču predstavil šele konec leta 2000, vanj pa zapeljal spomladi 2001. Avtomobil je bil popolnoma preoblikovan, z več vzdolžne trdnosti in nižjim težiščem, zaradi katerega se je bolje znašel na tlakovanih cestiščih. S tretjo generacijo je pajero izgubil tudi tradicionalno šasijo in dobil samonosno karoserijo. Pogon SS4 je postal popolnoma elektronski, diferencial s stožčastimi zobniki v njem pa so nadomestili s planetnim, ki je omogočal prilagodljivo razdeljevanje navora med prednjimi in zadnjimi kolesi.
Dolgoživa četrta generacija
Septembra 2006 je Mitsubishi na avtomobilskem salonu v Parizu predstavil pajera četrte generacije, ki mu je precej osvežil zunanjost in notranjost, prilagodljivemu štirikolesnemu pogonu pa dodal še izboljšani sistem za nadzor stabilnosti in trakcije z elektronsko razporeditvijo zavorne moči. 3,2-litrski dizelski motor je dobil sistem za vbrizgavanje s skupnimi gorivnimi vodi in filter trdnih delcev, 3,2-litrski bencinski motor V6 pa prilagodljivo krmiljenje ventilov MIVEC.
Do osvežitve motorne tehnike je sicer prišlo tudi leta 2009, ob trideseti obletnici leta 2012 pa so pajera osvežili tudi oblikovno in mu namenili tudi bolj trdno karoserijo in izboljšano podvozje. Zadnja osvežitev, ki jo je pajero doživel leta 2015, se je odrazila v drugačni maski in armaturni plošči, med drugim pa je prejel tudi infozabavni sistem z možnostjo priklopa na pametne telefone obeh glavnih operacijskih sistemov.
To pa je bilo tudi vse. V Evropi in na Japonskem so ga namreč z avtomobilskega trga umaknili že leta 2019, v Avstraliji, Afriki, Bližnjem vzhodu, Južni Ameriki in drugih območjih, kjer so bolj cenili njegove terenske lastnosti pa je vztrajal do leta 2021, ko so nekatere primerke njihovim lastnikom dobavili celo z modelnim letom 2022. V štirih desetletjih obstoja je sicer Mitsubishi izdelal več kot 3,3 milijona pajerov.
Izvor imena
Pajero se v ameriških državah in Španiji sicer imenuje montero v Veliki Britaniji pa shogun. Ker ima v špansko govorečih deželah beseda »pajero« zelo negativen pomen, so mu tam, da bi se izognili nerodnostim, preprosto spremenili ime.
Poimenovanju mitsubishija pajera je sicer botrovala vrsta mačke, ki jo v španskem svetu poznajo kot »gato pajero« ali »gato de las pampas« (mačka iz pamp). Podobna je ameriškemu leopardu ter v južnoameriških travnatih pampah lovi majhne sesalce. Ta mačka je bila tudi v emblemu zgodnjih pajerov. V nasprotju s tem ni znano, čemu je Mitsubishi za poimenovanje pajera v Veliki Britaniji uporabil izraz šogun, ki je sicer označeval japonskega vojaškega poglavarja.
Pajero in Nissan Patrol....no to je verzija LC za une s tansimi zepi, ceprav sta bila pri nas zelooo draga, …