Danes je Lancia znamka, za katero pri skupini Stellantis ne vedo prav dobro, kaj bi z njo počeli, in ji trenutno napovedujejo preživetje v vlogi Fiatove električne znamke. A v zgodnjih letih in še dolgo potem je bilo povsem drugače.
Njen ustanovitelj Vincenzo Lancia je bil namreč domiseln in daljnoviden inženir, ki je avtomobilskemu svetu dal veliko prelomnih tehničnih inovacij. Ena takšnih je bila tudi samonosna karoserija, s katero je pred stotimi leti opremil lancio lambdo.
Netipični avtomobilski pionir
Lancia ni bil tipični avtomobilski pionir, kakršni so svoje kariere začeli v preprostih garažah, ampak je bil izobražen, veliko izkušenj pa si je nabral tudi kot Fiatov dirkač. Šele ko si je nabral dovolj denarja in izkušenj je novembra 1906 odprl lastno podjetje. Dobro je tudi vedel, kaj bi rad v njem počel. To je dokazal že s svojim prvim avtomobilskim izdelkom, lancio 12 HP, ki je v svojem času zaslovela po majhni masi, imenitni vodljivosti in prefinjeni tehniki.
Lancia je prednosti inovativnih raziskav in neprestanega razvoja spoznal že med delom pri Fiatu, zato ni bilo nič nenavadnega, da je že leta 1915 preskušal do tedaj še neznane tehnične prijeme. Navduševal se je predvsem nad kompaktnimi motorji z razvrstitvijo valjev v obliki črke V in preskusil več različic.
V začetku dvajsetega stoletja sta obstajali dve vrsti izdelovalcev avtomobilov. Prvi so delali veliko avtomobilov povprečne kakovosti, drugi pa so se posvečali peščici zelo izvirnih in kakovostnih avtomobilov. Lancii je uspelo najti vmesno pot in v velikih serijah izdelovati avtomobile, ki po kakovosti niso prav veliko zaostajali za najdražjimi.
Na avtomobilskem salonu v Parizu leta 1919 je končno pokazal motor V12, na katerem je kot med obema vrstama valjev znašal vsega 22 stopinj. Čez tri leta je v lancio trikappo vgradil motor V8, ki ga je razvil po enakih načelih, opremil pa ga je tudi z enotno odmično gredjo nad motorno glavo. V tem obdobju je Lancia dokončno utemeljil tudi podobo tehnično avantgardne tovarne, ki jo je leta 1922 potrdil na avtomobilskem salonu v Parizu.
Samonosna karoserija in posamične obese
Tedaj je namreč predstavil svojo prvo pravo mojstrovino, lancio lambdo, ki jo je opremil z 2,12-litrskim motorjem V4. Ta je tehnično izhajal iz trikappinega motorja, s katerim si je delil tudi vrtino, pohvalil pa se je tudi z aluminijastim blokom in bati. To je bilo bolj ali manj tudi vse, kar je imela lambda skupnega s trikappo.
Z lambdo se je Lancia začela pojavljati tudi na avtomobilskih dirkah, ki se jih Vincenzo po odhodu iz Fiata ni več hotel udeleževati. Ko so leta 1927 priredili prvo dirko Mille Miglia, si je premisli in dovolil, da so nekaj avtomobilov pripravili za nastop na tej prireditvi. Lambda na tej sloviti dirki sicer ni nikoli zmagala, a je z dobrimi uvrstitvami v letih 1927, 1928 in 1929 dokazala, da se lahko pomeri tudi s pravimi dirkalniki. S tem je tlakovala tudi pot za Lanciine poznejše športne uspehe.
Trikappa je bila namreč tradicionalni avtomobil s klasičnima šasijo in vpetjem, lambda pa je bila v vseh pogledih postavljala nova merila. Izstopala je predvsem s povsem samonosno karoserija, pri kateri je Lancia uporabil ladjedelske prijeme. Nosilnost ji je zagotovil z nosilnimi profili iz jeklene pločevine, vpetje motorja pa je okrepil s pomožnim okvirjem iz lahkih jeklenih cevi in prikovičenih prečnih nosilcev. Da bi avtomobilu zmanjšal maso, je v nenosilne dele karoserije urezal velike luknje. Prelomne so bile tudi posamične obese prednjih koles, pri katerih se je menda tudi zgledoval po konstrukciji čolnov.
Avtomobil, ki ga je Lancia predstavil v Parizu, je bil nekaj posebnega že s svojimi čistimi in stvarnimi karoserijskimi linijami in zasnovo preprostega torpeda z majhnimi vrati in integriranim prtljažnikom. Tisti, ki so lambdo preskusili v vožnji, so se navduševali tudi nad imenitnimi voznimi lastnostmi in zmogljivostmi. Svoje je pripomogel tudi živahni motor, ki je bil z 49 'konji' za svoj čas vse prej kot slaboten. Čeprav lancia lambda nikoli ni slovela kot zares športni avtomobil, se je namreč lahko suvereno pomerila z marsikaterim rasnim športnikom tistega časa.
Utrditev ugleda
Lancia je lambdo izdeloval kar devet let, jo izdelal v 13 tisoč primerkih in si z njo zato utrdil tudi sloves proizvajalca privlačnih serijskih avtomobilov. Seveda ni ostala vedno enaka. Iz preprostega avtomobila čistih linij je počasi napredovala v bolj prefinjeni turni avtomobil, a svojega bistva ni nikoli izgubila. Prostornino motorja so iz prvotnih 2,12 litra najprej povečali na 2,37 litra, končno pa na 2,57 litra, 3-stopenjski menjalnik je dobil še četrto prestavo, medosna razdalja pa se je z začetnih 310 podaljšala na 345 centimetrov.
Lambda vmes ni vedno le napredovala, saj so poleg prvotne različice s samonosno jekleno karoserijo denimo razvili tudi različico z bolj tradicionalno osnovno platformo, ki so jo neodvisni karoseristi lahko nadgradili s svojimi karoserijskimi kreacijami, s katerimi so ustregli muham razvajenih kupcev, ki jim serijski avtomobili niso zadostovali. Standardni odprti torpedo z rezervnim kolesom na zadku je v proizvodnji kljub temu ostal vse do konca.