Sistem opozarjanja, oziroma hupe v vozilu, je star že več kot stoletje. Prvotno ni bil zamišljen za hupanje drugim voznikom, pač pa za opozarjanje pešcev na njihovo bližino.

Potem, ko so prvi avtomobili zapeljali po cestah in se vključili v promet, je bilo takoj jasno, da mora obstajati nek sistem opozarjanja, da bi drugi udeleženci v prometu zaznali, da je v bližini vozilo. Britanska vlada je hitro našla rešitev.

Prve rešitve nesmiselne

Leta 1865 so v Združenem Kraljestvu izglasovali zakon, po katerem so morali vsa motorna vozila spremljati pešci z rdečo zastavo podnevi in svetilko ponoči. Zakon se je imenoval "zakon lokomotive" in "zakon rdeče zastave."

Zakon je bil nesmiselen. Zakaj bi moral nekdo pred avtomobilom hoditi peš in opozarjati vse na prisotnost avtomobila? Kmalu so našli novo rešitev. V Massachusettsu so zakonodajalci predložili, da bi bili vsi avtomobili opremljeni z zvoncem, ki bi zazvonil vsakič, ko se obrne kolo.

S časom so avtomobili dobili različne dodatke za signalizacijo in opozarjanje: zvonce, piščalke, ročne hupe ...

Ko so avtomobili postali hitrejši, so v obdobju med leti 1910 in 1920 proizvajalci v avtomobile vgradili hupe z različnimi jakosti hupanja. Naslednji korak je bil poenotenje in standardizacija hupanja. V vozila so začeli vgrajevati električne hupe z enim tonom (Es ali Ces). V šestdesetih letih so ugotovili, da se je skozi prometni hrup lažje prebijati s hupami z dvema tonoma, ki so jih zvišali na Fis in Ais.