Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Udarne jame so le najočitnejši primer resnih težav, ki jih ima naša prometna (ne)politika. Država je desetletja namesto v okolju prijaznejše oblike transporta, denimo v železnice, vlagala v gradnjo avtocestnega križa. Redkokateri odsek je bil končan brez aneksov, ki so vsak centimeter podražile za vrtoglave zneske. Vse to je prispevalo k močnemu pregrevanju gospodarstva, predvsem gradbeništva, ki se je v krizi sesul v prah. Zdaj imamo ponekod avtoceste, a so nekateri kraji še vedno praktično odrezani od sveta. Govorjenje o tretji razvojni osi je pravljica, ki so se je že zdavnaj naveličali vsi razen politikov, ki jo vestno prebirajo vsakič znova. Dobre cestne povezave, ki ne bi (preveč) posegale v okolje, pa ostajajo tam, kjer so vsi pravljični junaki: za devetimi gorami in devetimi vodami.

Neresno. Država nima dovolj denarja niti za sprotno obnovo državnih in regionalnih cest, kaj šele za njihove posodobitve. Absurdno je, da v tej situaciji evropski denar tako rekoč mečemo stran. Kar nekaj milijonov ga je namreč prejšnja leta ostalo neporabljenega, ker so izbrani gradbinci propadali, zato je morala države razpise ponavljati, kar pa je močno zavleklo projektne roke. In denar je moral nazaj v Bruselj. Zdi se, da so tako ceste ena velika črna luknja, a se vanjo ujamejo le nič hudega sluteči vozniki. Gradbeni baroni, ki so si desetletja v krvi modernega suženjstva migrantskih delavcev polnili žepe, v tej državi za svoja dejanja pač le redko odgovarjajo.

Komentar se nanaša na članek Dvakrat več udarnih jam kot lani.