V avtomobilih je vse več takšnih in drugačnih plastičnih delov, ki zahtevajo poseben pristop, tudi glede vzdrževanja.
Jernej Kočman, specialist za karoserijska popravila v Renaultovem tehničnem centru v Mirni Peči, je v začetku pogovora o plastičnih delih sodobnih avtomobilov izpostavil predvsem njihovo vlogo pri varovanju pešcev in drugih ranljivih udeležencev prometa. Ta segment avtomobilske varnosti je zelo pomemben tudi pri doseganju dobrih rezultatov novih avtomobilov na preskusnih trčenjih organizacije Euroncap.
Poglejmo primer prednjega odbijača, ki pripomore k olajšanju udarcev in je tudi temu primerno izdelan. Še do nedavnega so avtomobilski proizvajalci za izdelavo odbijačev uporabljali izključno polipropilen, danes pa ni več tako, saj mu dodajajo tudi polietilen.
Prednost dodajanja polietilena je v tem, da so plastični masi omogoči večjo fleksibilnost v primeru naleta na pešca. Da se ti deli ne lomijo ampak upogibajo, morajo absorbirati kinetično energijo. Zato so pod zunanjo lupino v notranjost odbijača vgrajeni tudi določeni absorberji kinetične energije v obliki satovij, ki čim bolj ublažijo trk s pešcem. Prav za ta namen je plastična masa izjemno ustrezen material. Karkoli drugega bi namesto njih vgradili v odbijače, ne bi dosegli enakega učinka.
Prvi stik pešca z avtomobilom je odbijač
Prvi stik pešca ob naletu na avto je ravno rob odbijača, temu sledita maska hladilnika in pokrov motorja in šele potem vetrobransko steklo. Specifično zgradbo, čeprav v tem primeru ne govorimo o plastiki, ampak pločevini, ima zato tudi pokrov motorja. Izdelan je namreč po sistemu membrane, ki ublaži neposredni stik med pešcem in bolj trdimi nosilnimi strukturami karoserije. Na tem območju se namreč pokrov motorja seseda vase Tudi žarometi imajo danes nosilce s progresivnim popuščanjem, fleksibilni vezni del je tudi pod vetrobransko šipo, na večini avtomobilov pa so danes pod motorni pokrov pomaknjeni tudi brisalniki vetrobranskega stekla.
A vrnimo se nazaj k plastiki. Zaradi asistenčnih sistemov, ki so zasnovani na radarjih in tipalih, ki so pogosto vgrajeni v ali neposredno pod odbijač, so v primerjavi s preteklimi časi precej omejene tudi možnosti popravil. Na območju radarske enote, ki je pogosto vgrajena neposredno za prednji odbijač, kleparji ne smejo opravljati nikakršnih popravil plastike, saj bi lahko »zaceljene rane« motile delovanje radarske enote. Morda se zdi neverjetno, a na delovanje radarja lahko negativno vpliva že debelejši nanos barve od predvidenega. Zato se prednji odbijači najpogosteje kar zamenjajo v celoti, saj bi se sicer lahko zgodilo, da radar ne bi pravilno deloval, to pa je lahko zelo nevarno, saj vozniki pričakujemo, da se bomo nanj lahko popolnoma zanesli.
Kaj še lahko popravimo?
A marsikje je popravilo plastičnih delov še možno, Kaj torej v tem primeru lahko stori klepar? Kočman pravi, da imajo, ko gre za strukturna popravila, na voljo več metod. verjetno najbolj znano je varjenje plastike z dodajanjem plastičnega materiala. Danes so zelo priljubljena tudi popravila z vgradnjo posebnih kovinskih vezic ali mrežic iz nerjavečega jekla. Za kateri poseg se bo klepar odločil, je odvisno od tega, če od popravila pričakuje tudi obnovo strukturne trdnosti ali pa gre zgolj za kozmetično popravilo.
Metod popravila plastike je sicer veliko in v veliki meri so odvisne tudi od vrste plastike, ki se jo popravlja. Omenjeni dve metodi sta uporabni predvsem, ko delamo s termoplasti, torej plastikami, ki se pod vplivom toplote zmehčajo in sprijemajo, ko gre za duroplaste, torej trde in bolj toge plastike, kakršna sta denimo bakelit ali poliester, pa so postopki seveda drugačni.
Pri duroplastih je treba predvsem upoštevati več omejitev, saj pri njih bistveno težje spet dosežemo strukturno trdnost kot pri termoplastih. Že majhna zunanja poškodba lahko povzroči veliko več škode, sama razpoka pa je lahko veliko večja kot pa je videti na površini. Ko gre za duroplaste, lahko kleparji zato popravljajo poškodbe velikosti največ 50 milimetrov, pri termoplastih pa so popravila omejena na razpoke velikosti 100 milimetrov.Popravila poškodb so v tem primeru še smiselna tako s tehničnega kot tudi ekonomskega stališča, v primeru večjih poškodb pa je prizadeti del bolje zamenjati v celoti.
Koliko poškodovanih plastičnih delov se zavrže?
Teh je vse več, pravi Kočman. Predvsem plastični deli novejših generacij z dodanim polietilenom so težje popravljivi. Ne le zaradi manj ugodne zmesi plastik ampak tudi zato, ker so jim konstruktorji v zadnjih letih precej zmanjšali tudi debelino. Struktura delov iz plastičnih mas je bistveno tanjša, kar vpliva na njihovo fleksibilnost in tudi popravljivost. Kolikor je material tanjši, toliko težje ga je popraviti in težje je prizadetemu delu spet zagotoviti strukturno trdnost. Zato se mora klepar zelo preudarno odločati, če se popravilo splača ali pa je bolje poškodovani plastični del kar v celoti zamenjati.
torej nič emsij.. gremo na baterije in ... vso super neuporabno tehniko. ko bo pa en senzor crknil pa cel …