Danes iz delavnice John Cooper Works, ki jo označuje slovita kratica JCW, prihajajo najbolj zmogljive različice vseh Minijevih modelov, vendar vedno ni bilo tako. John Cooper se je namreč z avtomobili poklicno ukvarjal veliko prej, kot pa je sir Alec Issigonis razvil prvega mini morissa, ki je bil tudi osnova za slovite Cooperjeve rally specialke.
Zgodovina oddelka JCW se je namreč začela julija 1923, ko se je v angleškem Surreyu rodil John Newton Cooper, ki je pozneje postal gonilna sile podjetja Cooper Car Company , s svojimi dirkalniki z motorji v zadkih pa tudi legenda avtomobilskega dirkanja.
Avtomehanik je bil že njegov oče Charles Cooper, ki je imel lastno mehanično delavnico in John Cooper je kmalu sledil njegovim stopinjam. Leta 1915 je pustil šolo in se kot vajenec zaposlil v orodjarski delavnici ter leta pred in med drugo svetovno vojno preživel kot izdelovalec instrumentov za kraljevo letalstvo. Po koncu vojne sta z očetom začela izdelovati preproste poceni dirkalnike za zasebne voznike, za katere sta pogosto uporabila ostanke vojaške opreme. Njuni avtomobili so kmalu zasloveli in do leta 1948 je postalo povpraševanje po njih tako veliko, da sta ustanovila lastno podjetje Cooper Car Company.
Sredinski motor za voznikom
Cooper v tistem času sicer ni le izdeloval dirkalnikov, ampak je z njimi tudi dirkal. S prijateljem Ericom Brandonom sta si namreč leta 1946 izdelala dirkalnika za gorske dirke. Domnevala sta, da bo za takšne izzive najboljši majhen avtomobil z majhnim motorjem z delovno prostornino 500 kubičnih centimetrov. Nastal je prototype cooper 500, ki sta ga po začetnih težavah razvila v serijski cooper 500, ki je nosil dodatek Mk II. John Cooper je z njim in njegovimi nasledniki v naslednjih letih osvojil nekaj zmag, potem pa se je zaradi vse bolj cvetočega posla z dirkalniki posvetil le poslu.
Pogosto se omenja, da je bil John Cooper tisti, ki se je domislil in motor vgradil zadaj pred zadnjo premo, s čimer se je doseglo precej uravnotežene vozne lastnosti avtomobila. To ni res, saj je bil pred njim s predvojnimi dirkalniki vsaj nemški Auto Union, ki tudi ni bil prvi, saj bi tudi pred njihovim slovitim dirkalnikom našli kakšnega. Prav tako pa za odločitvijo za tovrstno konfiguracijo avtomobila ni stal kakšen velik načrt , ampak se ga je John Cooper, kar je kot pragmatični inženir tudi večkrat priznal, poslužil zgolj zato, ker je tako iz komponent, ki so bile na voljo, najlaže naredil solidne dirkalnike.
Vsekakor pa je s svojimi dirkalniki dosegel veliko uspeha in kmalu postal dominantna konstruktorska sila formule 3 in formule 2. Na njegovih 500-kubičnih dirkalnikih se je tedaj izšolala tudi legendarna generacija dirkačev, kakršni so bili Stirling Moss, Jack Brabham ali Bruce McLaren, ter veliko slovitih dirkačev, ki so prišli za njimi.
Vendar pa je za njihov končni uspeh poskrbel dirkalnik višje kategorije, v katerem je sedel Stirling Moss, ki je zaslovel predvsem med dramatično dirko za veliko nagrado Argentine leta 1958. Moss je tedaj z dirkalnikom cooper z 2,2-litrskim motorjem climax premagal celo 2,5-litrske ferrarije in maseratije, k čemur mu je pomagala predvsem majhna masa, zaradi katere njegovemu okretnemu menjalniku ni bilo treba tolikokrat menjati gum. Tudi v letih 1959 in 1960 so se Cooperjevi dirkalniki izkazali za nepremagljive, tokrat pod nadzorom Jacka Brabhama.
Popolni avtomobil
John Cooper se je torej navduševal nad lahkimi in učinkovitimi avtomobilskimi konstrukcijami, zato ni bilo nič nenavadnega, da se je navdušil tudi nad klasičnim minijem, ki ga pri nas večinoma poznamo kot mini morissa, vendar je nosil tudi imena drugih britanskih znamk, kakršni sta Austin in Rover. S prednjim pogonom, izjemno kratkimi previsi, širokimi koloteki, nizkim težiščem in majhno maso je bil mini v Cooperjevih očeh popolni avtomobil.
Ker je Cooper je menil, da ima mini potenciale, da postane odličen športni avtomobil, je njegov originalni motor zamenjal z motorjem iz enosedežne formule junior. Namesto 848-kubičnega štirivaljnika z močjo 34 'konjev' se je tako pod motornim pokrovom znašel litrski štirivaljnik z močjo 55 'konjev'. Morda se danes to ne zdi veliko, a septembra 1961 je bilo dovolj, da je minija spremenil v pravi majhen dirkalnik. Kar je leta 1962 dokazal tudi rodezijski dirkač John Love, ki je postal prvi nebritanski voznik, ki je osvojil britansko prvenstvo turnih avtomobilov. Predvsem pa je mini cooper dominiral na svetovnem rallyju in med drugm kar trikrat, leta 1964, 1965 in 1965, osvojil rally Monte Carlo.
Predvsem pa je mini cooper požel toliko navdušenja, da sta se Cooper in sprva sumničavi Issigonis, ki sta vmes postala prijatelja, odločila, da vanj vgradite še malce večji 1.071-kubični motor, ki je razvijal moč 70 'konjev'. Tako je nastal mini cooper S. Oba minija sta bila zelo uspešna in do leta 1971, ko so ju nehali izdelovati, so ju izdelali v več deset tisoč primerkih. To pa še ni bilo čisto konec minija coopra, saj je leta 1990 doživel enoletno vrnitev.
Leta 2000, ko je BMW Minija obudil kot svojo samostojno znamko za majhne avtomobile, so se spomnili tudi Johna Cooperja, s katerim so leta 2002 ustanovili oddelek JCW. Pri Miniju, oziroma BMW-ju so sprva Cooperjevega sina Michaela, John je v starosti 77 let umrl decembra 2000, prosili, naj v svojem podjetju izboljša že izdelane avtomobile in jim vdihne športnega duha.
Tako je tudi bilo do poletja 2008, ko je BMW od Michaela kupil delavnico John Cooper Works in jo spremenil v Minijevo podznamko za najbolj športne različice minijev, iz katere je istega leta prišel tudi prvi v tovarni izdelani mini JCW.
Zelo zelo redki so med vami tisti , ki so imeli in vozili minija . Moj rdeč LJ 333-44 je …