Na spletnih forumih in tudi v pogovorih se ljudje zgražajo nad vozniki z registrskimi tablicami iz vzhodnik držav, predvsem Romunije, češ, da vozijo nevarne avtomobile, da so nevarni vozniki. Je to po vašem mnenju res tako?
Seveda ne gre vseh voznikov metati v isti koš, a žal je res tako, da je med njimi mnogo takih, ki niso vešči vožnje, ne poznajo vseh prometnih pravil in kot si že sam omenil, mnogo se jih vozi tudi s tehnično neizpravnimi vozili.

Romune in Bolgare ste kot inštruktor varne vožnje na tečajih učili prav varne vožnje. Kakšno je v resnici njihovo znanje, kakšne so njihove veščine varne vožnje, če jih primerjate z znanjem slovenih voznikov?
Foto: Osebni arhiv Boštjan Paušer Mi smo v Romuniji usposabljali poklicne voznike – pri njih se je močno videla razlika koliko časa že vozijo po tujini (zahodni Evropi). Tisti z več izkušnjami so se v tem času že privadili evropskih pravil in obnašanja na cesti, medtem ko je bilo pri voznikih, kateri so šele vstopali v svet mednarodnega transporta in so pred tem vozili le znotraj Romunije, potrebnega mnogo več dela. Ne samo da niso poznali vseh pravil vožnje, pogosto je bila težava tudi sama tehnika. Tako smo z nekaterimi najprej začeli kar na parkirišču, speljevanje, delo z menjalnikom, motorno zavoro ...

Ali je težava vzhodnoevropskih voznikov tudi infrastruktura. Premajho število avtocest ...?
To je zagotovo, poleg samega postopka usposabljanja, eden ključnih problemov. Če ostaneva pri Romuniji, še par let nazaj – do vstopa v EU, so imeli v celi državi le dve avtocesti, v skupni dolžini samo dobrih 200 kilometrov, pri čemer je površina države več kot 11-krat večja od Slovenije. Prometa na njih je bilo malo, avtocestni izvozi in uvozi pa so bili marsikje preprosto kar makadamski! Zato je povsem logično, da vozniki niso vešči vožnje po avtocesti in se niti ne zavedajo nevarnosti, ki jih z ustavljanjem na neprimernih mestih povzročajo. V Bolgariji je avtocest več, a je po drugi strani obračanje na njih, vključevanje z nasprotne smeri in celo parkiranje na prehitevalnem pasu, del vsakdana. Ko se takšni vozniki znajdejo v zahodni Evropi, kjer je običajna gostota prometa vsaj 2- ali 3-krat večja (v turističnem obdobju pa še več), to kar kliče po nesreči.

Foto: Osebni arhiv Boštjana Paušerja Romunija

Kot urednik specializirane revije za tovorna vozila se najbrž poglabljate tudi v kulturo vožnje tovornjakarjev. Pogosto s posnetkov na spletnih omrežjih, pa tudi policisti ugotavljajo enako, vidimo, da med vožnjo vozniki tovornjakov gledajo televizijo, celo plešejo ...
Res je, da poklicni vozniki počno med vožnjo tudi marsikaj drugega kot je samo vrtenje volana – ampak bodimo pošteni, tudi mnogi vozniki osebnih vozil niso nič boljši. Čas med vožnjo mnogi smatrajo za izgubljen in ga zato želijo izkoristiti še za kaj drugega, pa naj bo to branje revije, pisanje sporočil, spremljanje novosti na socialnih omrežjih, slikanje okolice itd. Pri poklicnih voznikih je edina razlika ta, da je običajno njihova hitrost vožnje nižja, kar mnogim daje lažen občutek večje varnosti, in v kabini več prostora, zato se na armaturi znajdejo tudi prenosni računalniki na katerih se vrtijo filmi.

Foto: PU Kranj Tovornjakar - film

So za kritike voznikov osebnih vozil nad vozniki tovornjakov krive tudi slovenske avtoceste, kjer pogosto več kot vozni in prehitevalni pas ne poznamo?
Na žalost je tako, da vozniki osebnih vozil v tovornjakih vidijo samo počasno smrdečo oviro, ki jih ovira na njihovi poti. A tovorna vozila so tista, ki poganjajo gospodarstvo. Če bi jih umaknili s cest, bi bile trgovine v nekaj dneh prazne, tovarne pa bi lahko kar zaprle svoja vrata. Gospodarska rast je tesno povezava z logistiko in temu relativno lahko sledijo transportna podjetja, s posodabljanjem in povečevanjem voznega parka, medtem ko cestne infrastrukture ni mogoče kar tako enostavno izboljšati. Slovenija ima tudi zaradi svoje geografske pozicije nekaj zelo obremenjenih cestnih odsekov, kjer je vsak dan očitno, da infrastruktura le še s težavo požira promet in tam bi nujno potrebovali dodaten prometni pas. Pa ne jutri, niti ne danes, ampak že včeraj.

Pogost pojav na avtocesti je, ko voznik tovornjaka prehiteva le za odtenek počasnejšega drugega voznika tovornjaka. Včasih tudi po 10 kilometrov in več. Zakaj je temu tako? Zakaj ne pospeši in prehiti voznika? Mu to prepovedujejo pravila? Kako bi najlaže razložili voznikom osebnih vozil?
Tovorna vozila in avtobusi morajo biti opremljeni z omejevalcem hitrosti. Ta je pri tovornjakih običajno nastavljen na 89 km/h. To preprosto pomeni, da voznik hitreje od te hitrosti ne more voziti, pa naj še tako pritiska na stopalko plina – razen po klancih navzdol, kjer masa vozilo potiska do višje hitrosti. Ker vozniki v mednarodnem prometu najpogosteje vozijo po devet ur v enem delovnem dnevu, je logično da želijo počasnejše vozilo pred seboj tudi prehiteti, saj bi sicer morali za njim počasneje voziti tudi po več ur, hkrati pa se morajo držati dogovorjenih terminov nakladov in razkladov. Če jih zamudijo, lahko to pomeni tudi en dan izgube in posledično se morda voznik konec tistega tedna zato sploh ne bo uspel vrniti domov, temveč bo obtičal »na vikendu« nekje v tujini. Drug faktor pa je način plačila – večina voznikov je plačanih po številu prevoženih kilometrov, zato je kalkulacija v njihovi glavi zelo preprosta: hitreje ko vozim, več kilometrov bom prevozil in večja bo plača. Je pa tudi res da bo dober oz. kulturen poklicni voznik v taki situaciji za tistih nekaj sekund malenkost zmanjšal hitrost, tako da ga hitrejši lažje in v krajšem času prehiti.