Varstvo okolja v naši družbi sicer ni več zares nov pojav, a šele v zadnjih treh desetletjih vse močneje vpliva tudi na evropski avtomobilski svet. Kar se tega tiče, so bili namreč v ZDA pred nami. Pred tem so se namreč proizvajalci avtomobilov trudili predvsem, da bi avtomobilom izboljševali zmogljivosti, pri tem a se niso preveč ozirali na to, koliko dejansko onesnažujejo ozračje.
No, bila je določena izjema v obliki porabe goriva, saj si lastnik majhnega avtomobila seveda ni želel, da bi ta porabil veliko dragega goriva. Sploh če ga je kronično primanjkovalo, tako kot v določenih obdobjih pri nas. A skrb za okolje s tem ni imela nobene neposredne povezave.
Prelomno leto 1993
V Evropi so se zadeve koreniteje spremenile leta 1993, ko so na ravni Evropske unije uvedli okoljska merila euro 1, ki so se do danes razvila v zelo stroga merila euro 6. Okoljska merila sicer niso vplivala zgolj na proizvajalce, ki seveda niso mogli prodati avtomobila, ki jim ni ustrezal, ampak tudi na vlade, ki so na teh merilih utemeljevale obdavčitve novih avtomobilov.
Spreminjala pa se niso le merila, ampak tudi postopki za merjenje izpuhov novi avtomobilov. Trenutno najnovejši postopek za merjenje izpuhov je WLTP, ki bolj realno odraža dejansko stanje kot starejši postopek NEDC, oba pa se izvaja na testni mizi. Kot dopolnilo postopka WLTP obstaja tudi test RDE, ki bolj realno odraža izpuste avtomobilov v dejanskih razmerah, saj se ga z mobilnimi merilnimi napravami izvaja med samo vožnjo. Seveda testni vozniki ne morejo zagotoviti uniformno enakih razmer med vsakim testom, zato se med takšnim testom upošteva tudi zunanja temperatura, nivoji tekočin v avtomobilu, tlak v gumah in druge dejavnike, s čimer se doseže primerljivost meritev posameznih vozil.
Od euro 1 do euro 6
V Evropi so torej začeli izpuste novih avtomobilov leta 1993 prvič urejati z okoljskimi merili euro 1. Poglejmo, kako se je spreminjala dovoljena vsebnost kombinacije neizgorelih ogljikovodikov in dušikovih oksidov v izpuhu. Že takoj v začetku je bila namreč pomembna tudi vsebnost ogljikovega monoksida in trdnih delcev (saj), danes pa so rezultati meritev razčlenjeni na še več alinej: ogljikov monoksid, ogljikovodike ( z razdelitvijo na totalni delež in delež ogljikovodikov brez metana), dušikove okside (NO, NO2, N2O) in trdne delce.
Merila euro 1 so v času, ko so začeli obvezni postajati tudi katalizatorji, predvidela, da bencinski in dizelski avtomobili v zrak ne smejo izpuščati več kot 970 miligramov kombinacije ogljikovodikov in dušikovih oksidov na kilometer. Merila euro 2 so leta 1997 prvič uvedla različne kriterije, saj so se dovoljeni izpusti dizelskih avtomobilov zmanjšali na 700 miligramov, bencinskih pa na 500 miligramov na kilometer. Z merili euro 3 so se ti leta 2001 še bolj korenito spustili na 560 za dizelske oziroma 350 miligramov za bencinske. Merila euro 4 so leta 2006 merila spustila na 300 oziroma 180, merila euro 5 pa leta 2011 na 230 oziroma 160 miligramov na kilometer.
Z merili euro 6, ki so začela veljati leta 2015, se je ta kombinacija utrdila pri 170 oziroma 160 miligramih na kilometer. Dizelski avtomobili lahko sicer danes v zrak izpustijo 80 miligramov, bencinski pa 60 miligramov dušikovih oksidov na kilometer.
Čemu le ves trud?
Zakaj so v bistvu meritve izpušnih plinov tako pomembne in zakaj je pomembno, da ostanejo snovi, ki jih avtomobili izpuščajo v zrak, omejene? Gre predvsem za to, da te snovi močno škodijo našemu zdravju. Dušikovi oksidi so nevarni onesnaževalci, ki škodijo tako okolju kot tudi ljudem. Med njimi je denimo tudi zloglasni smejalni plin dioksin (N2O).
Trdni delci oziroma saje pa so lokalni onesnaževalec, ki se nabira v pljučih in lahko povzroči težave z dihanjem in poškodbe pljuč, nenazadnje pa tudi pljučni rak. Strupen je denimo tudi ogljikov monoksid, ogljikov dioksid pa, kot je znano, škodi predvsem našemu planetu, saj povečuje učinek tople grede in segrevanje ozračja.
Te snovi so zaradi nabiranja velikih koncentracij v obliki smoga nevarni predvsem v mestnih okoljih, zato je razumljivo, da lahko tam povzročijo več zdravstvenih težav, kar je tudi vzrok za to, da lokalne oblasti marsikje predvsem starejše avtomobile izganjajo iz mestnih središč in vzpodbujajo uporabo alternativnih prevoznih sredstev in javnega potniškega prometa.
Skrb za okolje torej ni le muha enodnevnica politikov in poklicnih varuhov okolja, ampak je od njih dejansko odvisna kakovost našega bivanja in zdravja.
vse lepo in prav...ampak treba se je zavedat...da so najvecji ozracja,letala...katerih je zmeraj vec...nas jebejo s temi plini pa tako...izdelujejo …