Preberite še:

Hrošč, 1. del

''Majhna škatla'' je pospravila rekord
V povojnem obdobju je bil hrošč v svoji kategoriji superioren z največjo hitrostjo 115 km/h, do 100 km/h je pospešil v 27,5 sekundah, porabil pa je 7,6 litra na 100 kilometrov. Kar je bilo dosti bolje od sodobnikov Citroen 2CV in Morris Minor in konkurenčno modernejšim malčkom iz 60-ih, kot je bil mini. Vsi pa niso bili tako navdušeni. Navkljub izjemnim prodajnim rezultatom v ZDA, ali pa prav zaradi njih, ga je Henry Ford II. Opisal kot ''majhno škatlo''. V 50-ih in 60-ih je hrošč doživel mnogo kozmetičnih in mehaničnih izboljšav. Leta 1967 je tehtal je 840 kg, kar je bila tipična teža za evropski avto tistega časa, največja hitrost je bila 130 km/h.

V 60-ih in 70-ih sta inovativna oglaševalska kampanja in sloves o zanesljivosti pripomogla, da je hrošč potolkel prejšnji prodajni rekord Forda T – ko je bil 17. februarja 1972 narejen hrošč No. 15,007.034 . Do leta 1973 je številka že presegla 16 milijonov in do leta 1992 narasla na 21 milijonov prodanih primerkov.
 

Postranska funkcija. © AFP

Vzpon in padec
Čeprav je v 60-ih doživljal izjemen uspeh, se je moral hrošč kmalu soočiti s konkurenčnejšim dizajnom. Japonci so uspehe doživljali v Severni Ameriki, pa tudi Američani sami so razvili podobne modele – Ford Pinto, Chevrolet Vega in AMC Gremlin v 70-ih. Prodaja v Evropi je začela v sedemdesetih letih upadati, zato so skušali hrošča nadomestiti z nekaj drugimi modeli, ki pa se na spolzkih terenih svetovnega trga niso dobro odrezali. Leta 1974 se je VW znašel v finančnih težavah, ki mu jih je uspelo premostiti šele s pomočjo prav tako legendarnega golfa (v ZDA so ga imenovali rabbit). Toda medtem ko so golfa do današnjih dni periodično posodabljali in je od prvotne zasnove ostalo le nekaj malega, je hrošč skozi vso svojo ''kariero'' ob minornih posegih ohranil originalno podobo.

Golf ni pomenil konca za hrošča, ki so ga v manjših količinah še vedno proizvajali v ostalih nemških tovarnah vse do 19. januarja 1978, ko se je glavnina proizvodnje zaradi nižjih proizvodnih stroškov preselila v Brazilijo in Mehiko. Zadnji hrošč je bil narejen v mehiški Puebli sredi 2003. Zadnja serija 3000 hroščev je bila prodana kot Ultima Edicion.

Hrošči gomazijo tudi po nepalskih cestah. © AFP

Hrošč je odbrenčal v zgodovino
Proizvodnja v Mehiki se je končala zaradi večih razlogov – avto ni več ustrezal predpisom o izpustih, polega tega so se vsenavzoči hrošči uporabljali kot taksiji, a jih je vlada prepovedala zaradi naraščajočega kriminala in za taksije predpisala štirivratna vozila. Tudi sam VW se je trudil, da bi znamko predstavljal kot prestižno, zato skromen in brneč hrošč nikakor ni bil v skladu s takšno strategijo. Tudi kupci so se začeli bolj in bolj navduševati nad modernejšimi jeklenimi konjički kot sta VW pointer ali VW lupo.

Poleg tega so bili mehiški in brazilski hrošči po letu 1978 na črnem seznamu ameriške vlade, ker niso ustrezali varnostnim predpisom. Ameriški državljan, ki čez mejo pripelje mehiškega hrošča, lahko tako ostane brez prevoznega sredstva, medtem ko je mehiškim državljanom na jugozahodu ZDA (Arizona, Kalifornija, Nova Mehika, Teksas) vožnja dovoljena, če dokažejo, da je avto registriran v Mehiki. Hrošča so proizvajali tudi v Indoneziji, Južni Afriki, Avstraliji, Nigeriji, na Irskem in Tajskem.

Po vsem svetu so bili in so še vedno popularni, ker se jih je dalo preurediti na sto načinov in so tudi majhne spremembe opazne, starodobniku pa vdahnejo mlado dušo.

Veter, hrošč in rock&roll. © AFP

Ikona pop kulture
Prav tako kot njegova sodobnika mini in diana (2CV), je hrošč že zgodaj začel veljati za kultni avto zaradi povezanosti s hipijevskim gibanjem in surf kulturo, kakor tudi zaradi unikatne in domiselne oblike. Hrošč je denimo lahko plaval na vodi zahvaljujoč neprepustni konstrukciji, bil je tudi nekakšen predhodnik ''umetniških'' avtomobilov. Ničkolikokrat se je pojavil v hoolywoodskih filmih – v komediji What's Up, Doc? (1972), Barbra Streisand in Ryan O'Neal po dramatičnem avtomobilskem zasledovanju končata na plavajočem hrošču v zalivu San Francisca.

Hrošč se je zanšel tudi na ovitku legendarne plošče Beatlov Abbey Road v bližini zebre, ki jo prečkajo člani skupine. Bil je last enega od prebivalcev, ki so živeli nasproti snemalnega studia. Po izidu albuma so s slavnega hrošča nenehoma kradli tablice, leta 1986 so ga prodali na dražbi in je trenutno na ogled v Volkswagnovem muzeju v nemškem Wolfsburgu.


Ščurek, grbavec, želva ...
Hrošča so po svetu različno poimenovali, vsa imena pa so ljubka: cepillo (krtača, Dominikanska republika), kuplavolkkari (hrošč, Finska), coccinele (pikapolonica, Francija in Haiti), buba (Srbija, Hrvaška, Makedonija), folcika (Bosna in Hercegovina) Käfer (Nemčija, Avstrija, Švica), cucaracha ali cucarachita (ščurek, Gvatemala), bogar (hrošč, Madžarska), bjalla (Islandija), kodok (žaba, Indonezija), folex (žaba, Iran), agroga (žabica, Irak), bimba (Izrael), maggiolino (hrošč, Italija), kifuu (Kenija), vabole (Latvija), kura (želva, Malezija), scoro-scoro (Namibija), garbus (grbavec, Poljska), tortuga (želva, Panama), kobe (Tanzanija), boblen (Danska), boruk (Češka), kostenurka ali brambar (Bolgarija), kabuto-mushi (brenčeči hrošč, Japonska), kamplubaga ali tosbaga )želva, Turčija), buburuza ali broasca / broscuţă (pikpolonica, žabica. Romunija), mwendo wa kobe (želvja hitrost) ali mgongo wa chura (žabji hrbet, svahili) ...

Hrošč je torej najbolje prodajani model vseh časov , prav tako je model, ki so ga najdlje izdelovali in bo to zagotovo tudi ostal. Zaradi duše, ki so mu jo vdahnili ljubitelji, je bil vedno videti mladostno. Skupaj z voznikom.