Alpine A110, ki smo ga vozili v različici A110 S z dodatnim aerodinamičnim paketom aero, je namreč na ceste prvič zapeljal leta 2017, ob lanski prenovi pa je bil končno na voljo tudi pri nas. A ne gre za povsem novega znanca evropskih cest, saj je krovna znamka Renault z njo obudila ne le tradicionalne znamke športnikov, ampak tudi najbolj sloviti in zmagoviti model te podznamke, alpine A110.
Najprej se malce vrnimo v zgodovino. K športniku alpine A110, ki ga je v letih 1963-1977 izdeloval Jean Redélé, ki si je leta 1954 na osnovi renaulta 4CV izdelal svoj prvi športni avtomobil A106 z Michelotijevo karoserijo in v Dieppeju ustanovil podjetje Sociéte Automobiles Alpine.
Čez dobrih deset let je razvil dirkalnik A110 s poliestrsko karoserijo, ki mu je za osnovo služila tehnika renaulta dauphine, vendar je imel tudi precej delov iz sodobnejšega renaulta 8. Kljub temu, da je bil opremljen z razmeroma majhnimi motorji delovnih prostornin od 968 do 1.600 kubičnih centimetrov in je v najmočnejši različici razpolagal z za današnje čase skromno močjo 92 kilovatov, je bil precej živahen, saj je v celoti tehtal le dobrih 800 kilogramov.
Športni uspehi
To se je odrazilo tudi v športnih uspehih, saj je alpine A110 po nekaj zmagah v Franciji v obdobju 1970-71 kot eden najhitrejših reli dirkalnikov svojega časa sodeloval na tedaj ustanovljenem svetovnem prvenstvu tovarniških ekip, iz katerega je leta 1973 nastalo prvenstvo WRC. Alpine A110 je zmagal na večini dirk in postal prvi prvak tega prvenstva.
Leta 1967 je Renault v svojo prodajno mrežo uvrstil tudi civilno različico dirkalnika in tovarna v Dieppeju je kmalu začela delati s polno paro. Alpine A110 so licenčno izdelovali tudi v Renaultovih tovarnah v Španiji, Braziliji, Mehiki in celo Bolgariji. Kljub temu so mu v začetku sedemdesetih začeli odštevati dneve in leta 1973 ga je nasledil sodobnejši A310 z izrazito klinasto karoserijo. A ljubitelji starega modela se kljub temu niso vdali in zaradi velikega povpraševanja je alpine A110 v proizvodnji ostal vse do leta 1977, kar pomeni, da so ga izdelovali kar desetletje in pol.
Tako je bilo do leta 1976, ko so Alpine skupaj s podjetjem "čarovnika" Amedeja Gordinija združili v športni oddelek Renault Sport. In ker zgodovina rada preseneti, je Renault leta 2017 po dolgih pripravah Alpine obudil kot posebno znamko Automobiles Alpine, ta pa je leta 2021 "pojedla" tudi Renault Sport, ki je postal njen oddelek. No, morda so zgolj priznali dejstvo, da so Renaultovi športniki ves čas prihajali iz Dieppeja.
Vintage reinkarnacija
Nova znamka pa pri predstavitvi prvega lastnega modela ni bila zadržana, saj je v skladu s sodobnim navdušenjem nad "vintage" zadevami, obudila kar sloviti alpine A110. Vendar pa je starodobna le osnova za videz avtomobila, vse drugo pa je zelo sodobno in zelo navdušujoče.
Alpine A110 dovolj zvesto sledi oblikovnim linijam svojega predhodnika, hkrati pa so oblikovalci poskrbeli, da je njegova oblika povsem sodobna. Rekel bi, da tudi deluje bolj kompaktno od svojega predhodnika in se bolj hvali s tem, da je majhen, kot pa da bi bil rad velik. In vsaj nečesa ima več kot veliki tekmeci, prtljažnikov namreč. Poleg večjega 100 litrskega pod pokrovom sprednjega dela ima namreč še skoraj enak 96-litrski prtljažnik v zadku. A pri njegovi uporabi je treba biti previden, saj gredo vanj le manj občutljive stvari. V poletni vročini se namreč tako segreje, da bi ga lahko uporabili za pečico. Čokolada v njem se bo obvezno spremenila v lužico, pasulj v konzervi pa bo ravno prav topel za gurmanske užitke med pavzo po napornem vijuganju na gorskih cestah.
A za vročino v zadnjem prtljažniku ne poskrbi le sonce na nebu, ampak tudi tisto, kar je pod pločevino: motor. Motorja sicer nismo mogli videti, saj je dostop do njega precej zapleten in bi morali obiskati avtomehanika. Lahko vam povem, da ta sicer ni tako velik in močan kot v kakšnem ferrariju, niti ni vgrajen za zadnjo premo kot v starodobni alpine A110, ampak leži sredinsko pred zadnjo premo, kot v kakšnem dinu V6, vendar pa v alpine A110 S skorajda razmetava z močjo.
Gre namreč za turbinsko okrepljeni bencinski štirivaljnik z delovno prostornino "vsega" 1,8 litra. Razočarani? Za tolažbo povejmo, da gre za motor iz megana R.S. in da razvija moč 221 kilovatov (to bi po starem bilo natanko 300 'konjev') in navor 340 njutonmetrov. In da je razvoj te moči silovit. Te je gotovo veliko več kot v starodobni alpine 110, ki je razpolagala z močjo 92 kilovatov. V bistvu je je še veliko več, saj je masni prirastek nove alpine v primerjavi s staro razmeroma majhen.
Če je namreč alpine 110 iz šestdesetih let prejšnjega stoletja prazna tehtala približno 800 kilogramov, sodobna alpine A110 S aero prazna tehta 1.140 kilogramov. Na kilogram mase je v najmočnejši starodobni alpini A110 torej delovalo približno 0,11 kilovata, na kilogram njene sodobne naslednice pa deluje 0,19 kilovata. In razvoj te moči je v turbo polnjenem motorju veliko bolj silovit kot v starem atmosferskem.
Vam še ni jasno?
Potem pa povejmo, da alpine A110 S aero v športnem načinu do 100 kilometrov na uro potrebuje vsega 4,2 sekunde in da je to v praksi tako silovito, da "trga gate", kot smo radi rekli v nekih drugih časih. K temu gotovo pripomore tudi bliskoviti 7-stopenjski robotizirani menjalnik, gotovo pa tudi vsa elektronika, ki malce manj veščim hitre vožnje pomaga, da avtomobil ostane na cesti in se moč ne izgubi v radiranju zadnjih gum. Dobra stvar je, da je za volanom sploh ne čutite, ampak imate ves čas občutek, da so stvari pod nadzorom.
Zanimivo je upravljanje menjalnika. Na vrhu sredinskega grebena, tik preden se ta strmo dvigne v sredinsko konzolo, so namreč trije gumbi z znanimi programi D, N in R. "Kje pa je P za parkiranje?", boste vprašali. Ni ga, saj bi verjetno motil oblikovno simetrijo. Namesto tega morate dolgo držati gumb N in način P se vključi.
Morda bi si kdo namesto samodejnega v takšnem avtomobilu zaželel ročni menjalnik, a nič ne de. Tudi takšen je zelo odziven in lepo sodeluje z motorjem, da tudi na najbolj ostrih ovinkih nimate prave želje, da bi posegali po obvolanskih ročicah. Kot voznik se raje posvetite sukanju volana in uživate v tistem, kar vam avtomobil v vožnji ponuja. In tega je veliko. Med drugim pa je veliko tudi prijetnega hrupa in razburljivega pokanja iz izpušne cevi.
Lupinasti sedeži …
In kljub temu, da boste v notranjosti alpine A110 S našli tudi kar nekaj komponent drugih avtomobilov iz Renaultove skupine (upravljanje klime je takšno kot v prejšnjih generacijah renaulta clia ali dacie sandera, osrednji zaslon pa bo tudi znan voznikom cliov), se za njih med sedenjem v oprijemljivih lupinastih sedežih, držanjem mesnatega športnega volana z obvezno odsekanim spodnjim robom in pogledom na sredinsko konzolo in armaturko ter barvite digitalne merilnike ne boste zmenili.
Alpine A110 je namreč tudi v notranjosti nesporno športni ali celo superšportni avtomobil in vse je podrejeno uživanju v hitri vožnji. Alpine ima seveda tudi program za dirkalno stezo, ko zares izklopi vsa elektronska pomagala, vendar vas sistem ob vključitvi tega tudi jasno opozori, da se z njim na navadnih cestah ni dobro šaliti. Bolj dirkalnim stezam ali cestam z dolgimi ravninami in odprtimi ovinki je namenjen tudi posebni aero paket, s katerim je bil opremljen testni alpine A110 S. Ta namreč s spliterjem, spojlerjem in drugimi aerodinamičnimi dodatki pri največjih hitrostih poskrbi, da se avtomobil še bolje zlije s podlago in lahko pelje še hitreje.
Na gorskih cestah pa paket vozniku bolj "dela skrbi", saj se ves čas sprašujete, kdaj bo zaradi kakšne nenadne neravnine začelo izpod avtomobila "leteti perje". Oziroma delci karbonskega spliterja, ki še zniža že tako nizki spodnji rob sprednjega odbijača. A brez skrbi, ves čas testa se to ni zgodilo, saj so očitno oblikovalci zadevo dobro premislili.
"Koliko pa stane?", boste zaskrbljeno vprašali. Morda je ob takšnem avtomobilu takšno vprašanje odveč, saj tisti, ki ga kupuje, kupuje igračo in ne avtomobila za vsakodnevno preživetje. Vendar pa vseeno povejmo, da takšen, kot smo ga vozili na testu, stane malce manj kot 90 evrskih tisočakov. Ne boste pa ga mogli kupiti za manj kot 60 tisočakov.
To je seveda veliko, vendar pa poleg vsega ostalega velja, da bodo avtomobili, kakršen je alpine A110, še prekmalu postali nostalgičen spomin na preteklost, v kateri športni motorji niso električno šumeli ampak gromoglasno ali rezko hrumeli.
Alpina A110 S aero
Motor: turbobencinski, štirivaljni, 1.798 ccm
Največja moč: 221 kW (300 KM) pri 6.300 vrtljajih
Največji navor: 340 Nm pri 2.400-6.000 vrtljajih
Zmogljivosti: 275 km/h, 4,2 sekunde od 0 do 100 km/h
Dimenzija (D x Š x V v mm): 4.180 x 1.798 x 1.252, medosna razdalja 2.420
Prtljažnik (v litrih): 100 + 96
Poraba: 4,9-5,5 l/100 km (kombinirani cikel WLTP), izpusti CO2: 113-126 g/km
Cena v evrih: 89.920 (osnovna različica alpine A110: 61.000)