Lastniki dacij niso navajeni toliko razmišljati in govoriti o avtih. V družbi se jim ni treba praskati po trebuhu, kot to počno drugi ob božanju značke in hvaljenju te in one "kul" dodatne opreme. Na avto ne gledajo kot na življenjski projekt, temveč kot na objekt, ki jih čim ceneje premika med A in C z vmesnim postankom pri B. Temu primerna so bila doslej njihova pričakovanja glede udobja kabine in vožnje in zato je vsaka dacia delovala kot preoblečen renault (pred)prejšnje generacije.
Doslej. Če prej ne, sem se o kakovostnem preskoku novega dusterja prepričal, ko sem odprl loputo za točenje goriva. Intuitivno zaradi izkušenj, ki sem jih imel z vsemi dosedanjimi daciami, sem namreč pričel vleči ključ iz žepa. Opa, saj res, to ni več nujno klasičen nezložljivi ključ, ki pri drugih daciah deluje kot tretji rezervni ključ, temveč pravcata kartica, dusterja pa lahko prižgem kar s pritiskom na gumb. In opa, pokrovček rezerovarja se po novem enostavno odvije in ni več varovan z nepraktično ključavnico, kot v davnini.
Duster je storil še veliko drugih pomembnejših, konkretnih in zelo korektnih korakov naprej. Medtem ko ohranja prepoznaven in všečen zunanji videz robateža, pa je videz notranjosti bistveno izboljšan, lepši. Volan in armatura z novimi in pravzaprav zelo kakovostnimi stikali naredijo odličen vtis, o kakšnem delovnem vozilu, v katerega bi družino tlačil le po sili razmer, pa ni več sledu. Trde plastike je manj, tista preostala zna oprostiti marsikatero delovno zlorabo. Preostali avtomobilski svet je duster ujel tudi z možnostjo, da klimatska naprava sama uravnava temperaturo ali pa da avto v klancu pomaga speljati.
Sedeži so boljši, torej udobnejši, prostora za telesa je približno enako kot v starem dusterju, seveda pa še vedno ni govora o kakšnem premium sedenju. Celo zadnja stranska vrata so izgubila tisti nevarni zgornji rob, ki se ga zaradi bolečih izkušenj pri vsaki daciji samodejno izogibam.
Si pa predstavljam, da bom vsakega lastnika dusterja na daleč spoznal po umazanih hlačnicah ali pa po tem, da nenavadno na široko hodi - v in iz dusterja je potrebno lesti zelo na široko, saj zaradi neposrečene kombinacije širokega spodnjega roba in ožjih vrat meča mimogrede podrsajo po karoseriji. Neugodno, če se ravno odpravljamo na večerni gala dogodek (kamor me z novim dusterjem ne bi bilo prav nič sram iti). Predlog za naslednjo generacijo: vrata do spodnjega roba, tako kot to že počne marsikatera druga znamka.
Vožnja je tisti element, kjer me je romun po več dneh druženja najbolj prijetno presenetil, saj so mu ohranili vse odlične predispozicije terenske vožnje, hkrati pa bistveno popravili počutje med asfaltno vožnjo. Čeprav je postavljen na isto platformo kot predhodnik, je vzmetenje udobnejše, medtem ko je volan zavoljo električnega (prilagodljivega!) serva in drugih izboljšav postal zgledno natančen ter informativen. Duster II je kar naenkrat zelo družabno vozilo - tudi pri višjih hitrostih je hrup povsem znosen, zato pogovor lahko steče. In poglej si no tiste rumene opozorilne lučke v ogledalu, romun zna opozarjati na vozila v mrtvem kotu! Ampak ne, sam pa zavirati v primeru nevarnosti še vedno ne zna.
Športni terenci so v modi, a le malokateri je na terenu še sposoben pokazati toliko samozavesti. Že s kratkimi previsi, ugodnim odmikom od tal in menjalnikom z izredno kratko 1. prestavo se duster prerine povsem v ospredje pogumnežev. Veliko večino, če ne kar vso po velikosti primerljivo konkurenco pa pokori njegov štirikolesni pogon z zaporo srednjega diferenciala, ob pomoči katerega ter zavoljo kratkih previsov karoserije težko najdemo vremensko ali terensko nepriliko, ki je duster ne bi zmogel.
Če namerava kupec veliko kolovratiti po brezpotjih, je zelo koristen pripomoček 400 evrov vreden pogled prek štirih kamer, ki na sredinskem zaslonu v zahtevnih situacijah nazorno kažejo, kaj se dogaja pred ali ob kolesih.
Dejstvo je - toliko terenskih zmogljivosti lahko za ceno izpod 20 tisočakov pri novem avtu pričakujemo kvečjemu še od kakšne suzuki vitare ali fiat pande 4x4. Za vse ostale bo potrebno precej konkretneje osušiti bančni račun.
1,5-litrski dizel v testnem avtu nudi najboljši možni presek terenskih in cestnih zmogljivosti. Navaditi se je potrebno na že omenjeno nenavadno prestavno razmerje s kratko prvo prestavo - pravzaprav je na ravnini še najbolj smotrno speljevati kar v drugi prestavi.
Vredno praskanja
Dacia duster ostaja tako zelo znan, a je postal toliko boljši. Še celo na isto platformo je postavljen, uporablja enak motor in enak 4x4 pogon kot predhodnik. A hkrati dokazuje, kako je mogoče vsak model dodelati in ga razviti v koristi končnega uporabnika, na koncu pa mu ga prodati po isti ceni. Duster je prav prikupen posebnež v današnjem svetu avtomobilov. Priznam, popraskal sem se po trebuhu.
Detajl, ki mi je šel zelo na živce? Doplačljiva prostoročna kartica sicer nudi udobje brezstičnega vstopa in zagona, a bliskovito hitro zaklepanje avta, še preden prideš do njegovega vogala in skušaš odpreti prtljažnik, je zelo nadležno. Pravi "dacia fahrer" bo ostal kar pri navadnem ključu.
Podatki o vozilu (dacia duster 1,5 dCi 4x4 prestige)
Motor: 1.461 cm3, turbo, dizel, štirivaljnik
Moč: 81 kW (110 KM) pri 4.000 vrt/min.
Navor: 260 Nm pri 1.750 vrt./min.
Dimenzije (D x Š x V v mm): 4.341 × 1.804 × 1.626, medosna razdalja 2.673
Prtljažnik (v litrih): 411 - 1.501
Poraba na testu: 6,6 litra/100 km (mešani cikel), izpusti CO2: 123 g/km
Zmogljivosti: 169 km/h, 12,6 sekunde od 0 do 100 km/h
Cena v evrih: od 19.190
Konkurenti: suzuki vitara, seat ateca, nissan qashqai, mitsubishi ASX, opel mokka ...
PLUSI: da zmore zanesljivo in relativno udobno priti do točke C, kjerkoli že to je; cena, tudi pri najdražjih različicah, izboljšave na večini področij.
MINUSI: izstopanje iz avta, samodejno zaklepanje.
andrej.leban@zurnal24.si