Avtomobil je dokazano velik strošek. V Sloveniji je registriranih več kot milijon vozil, kar teoretično pomeni, da ima vsak drugi prebivalec avtomobil in s tem povezane stroške. V kriznih časih, ko se pogrezamo v vse večjo revščino, se sprašujem, kdaj se bodo ljudje odpovedali določenim dobrinam, kot je vožnja z avtomobilom v službo. Dalo bi se živeti tudi brez njega, a bi se pri tem počutil omejenega in manj svobodnega.

Če živite v okolici Ljubljane, preprost izračun pokaže, da je tudi, če je vožnja z avtomobilom dražja, prednost udobja in prihranjenega časa tolikšna, da večina za zdaj brez razmisleka izbere avtomobil. Nekaj deset evrov na mesec, ki jih porabim za gorivo, več, kot bi me stal prevoz z javnim prometom, je pač premalo v primerjavi s prihrankom časa. Ne drži zastonj pregovor – čas je denar, saj za pot iz Kamnika v Šiško vsak dan privarčujem vsaj dve uri časa. Po drugi strani bi se z veseljem usedel na vlak ali avtobus, tako pa so za zgoraj omenjeno pot potrebna številna prestopanja, bodisi z vlaki bodisi z avtobusi, pa čeprav je Kamnik zgolj 20 kilometrov oddaljen od prestolnice. Ni čudno, da slovenske železnice poslujejo z izgubo, če tovrstnega prevoza ne znajo s primernimi povezavami približati ljudem. Še posebej v času, ko je že nakazano, da bo cena goriv z vse večjim povpraševanjem po njem le še rasla. Iz osebnih izkušenj sem lahko le ljubosumen na prebivalce večjih evropskih prestolnic, pa tudi mest, primerljivih z Ljubljano, ki imajo železniški promet tako dodelan, da se za pot v službo ne izplača usesti v avtomobil.

Da bomo Slovenci sami spremenili mentaliteto in se odpovedali avtomobilom, skoraj ni verjeti. Če ne bo stanja na cestah uredila država z boljšimi povezavami, ki bodo bistveno skrajšale čas na poti, pa nas bo morda dolgoročno v to prisilila cena goriva. A kje je tista meja, do katere ljudje ne bodo več razmišljali, ali gorivo le ni predrago? Glasujte v anketi.