Kako nevarno je za volanom reševalnega vozila? Zelo, če gledamo posnetke z naših cest, ko se morajo gasilci in drugi reševalci, pogosto tudi z improvizacijami, prebijati mimo kolone vozil do kraja nesreče.
Da se gasilci ali reševalci varno pripeljejo na kraj nesreče v vseh situacijah in vremenskih pogojih, potrebujejo ustrezno urjenje. To že tri leta pri nas lahko počnejo tudi s pomočjo posebnega simulatorja.
V Centru varne vožnje na Vranskem so pretekle tedne v sodelovanju z Gasilsko zvezo Slovenije in upravo za zaščito in reševanje za voznike intervencijskih vozil že tretje leto zapored pripravili usposabljanje v mobilnem simulatorju intervencijske vožnje. Letošnjega se je v treh tednih udeležilo okoli 300 voznikov intervencijskih vozil, večinoma prostovoljnih gasilcev.
"Do zdaj smo v treh letih izurili že okoli 900 gasilcev. Številka je dobra, opažanja so dobra, odzivi so odlični. S tem bomo nadaljevali," pravi AMZS inštruktor Danijel Granda, ki se je v Avstriji skupaj s kolegom iz AMZS pri proizvajalcu izobraževal za delo s simulatorjem.
Granda pravi, da so pred tremi leti simulator v večini spoznavali poklicni gasilci, zdaj pa so to v glavnem prostovoljni gasilci, ki imajo nekoliko drugačen pristop na intervencijski vožnji kot poklicni gasilci. "Raje delamo s prostovoljni gasilci, saj menimo, da je težava intervencijske vožnje bolj prisotna pri prostovoljnih gasilcih kot pri poklicnih, ki so profesionalci." Zelo pa se razlikuje tudi intervencijska vožnja avstrijskih in slovenskih gasilcev.
Granda pojasni: "Imamo drugačen status voznikov. Če želiš biti v tujini voznik intervencijskega vozila, moraš najprej narediti zdravniški pregled, pri nas tega ni. Narediti moraš posebno izobraževanje, ki ga plača država in še ena bistvena razlika je v primerjavi s Slovenijo, če povzročiš nesrečo, pri kateri je nekdo utrpel posledice, potem te lahko toži na sodišču in moraš plačati odškodnino iz lastnega žepa. Če si kriv za nesrečo, v kateri nekdo postane invalid, mu moraš plačevati življenjsko rento. To niso enostavne stvari, zato oni vozijo nekoliko drugače."
Ko govorimo o drugačni vožnji, govorimo predvsem o upoštevanju večje varnostne razdalje. Avstrijci manj tvegajo v intervencijski vožnji. Zato ker vozijo z glavo. "Pri nas je pri prostovoljnih gasilcih večinoma tako, da na intervencije odhajajo s srcem, glavo pa puščajo pa doma," pravi Granda in dodaja, da sta hitrost in adrenalin nevarna kombinacija. Sogovornik razloži, da prihaja do situacij, ki jih je težko razrešiti: "Glavna razlika med našimi in avstrijskimi vozniki intervencijskih vozil, ko gledamo posnetke intervencijskih voženj, je, da pri nas vozniki v glavnem izsiljujejo prednost."
Razlika je, ko prednost izsiliš, ali pridobiš. Če jo pridobiš, to pomeni, da te je voznik opazil, ti to tudi nakazal in zato ne prihaja do kritičnih situacij.
Gasilci na izobraževanjih pogosto potarnajo, da vozniki vedno zavirajo pred njimi. Rotacijske luči in sirene znajo biti za marsikaterega voznika stresne, ko se mora v trenutku odzvati in pravilno umakniti vozlu, ki je na intervencijski vožnji.
Na take situacije skušajo z vožnjo tovornega vozila v simulatorju na AMZS pripraviti voznike intervencijskih vozil. V ta namen tudi sami pišejo programe, scenarije, za dogodke, ki se nepredvidljivo zgodijo na cesti in na katere se morajo vozniki gasilci pravilno odzvati.
Bistvo simulatorja je namreč prav to, da preizkusijo, kako se vozniki odzovejo na določeno situacijo. Kako hitro in v kateri smeri iščejo rešitve. Na primer, kaj se zgodi, ko se kolona pred vozilom ustavi. Kakšno rešitev bo iskal voznik intervencijskega vozila. "Zelo zanimiv je podatek, ko nekomu po domače povedano med vožnjo stopnjujemo pritisk. Dobili smo zanimiv vzorec. Pri poklicnih gasilcih in reševalcih ni nobenih večjih sprememb, medtem ko pri prostovoljnih gasilcih opažamo, da se po navadi začnejo premikati, nato pa izgubijo fokus," pravi Granda.
Poudarek je torej tudi na psihološkem vidiku in tem, ali tovrstni vozniki sploh razlikujejo, kakšna stopnja tveganja jih čaka, glede na vrsto intervencije, kaj se pojavi, ko nekoga dodatno obremenimo z intervencijo in morebitnim prilagajanjem na spremenjene okoliščine, da se intervencijska pot ne bi zaključila predčasno z nesrečo. Voznikom skozi delavnice skušajo dopovedati, da vsaka intervencija ne zahteva enakega tveganja in hitrosti, zato je treba preceniti, kako ravnati, da bo pomoč varna.
Vožnja v simulatorju ne bo zamenjala klasičnih tečajev vožnje. Na Vranskem namreč izvajajo tudi tečaje za voznike intervencijskih vozil na poligonu.
Na poligonu se tečajniki učijo obvladovanja svoji vozil. Kaj se zgodi, ko se z vozilom znajdejo v kritični situaciji, kakšna je njegova zavorna pot, kako se pravilno odzvati na zdrs vozila v ovinku. Kaj je treba narediti, ko se želimo umakniti oviri?
"Če pogledamo letalsko industrijo, vidimo, da smo tam vse avtomatizirali. Kljub temu sodobna letala še vedno padajo z neba. Zato so tudi urjenja v simulatorjih nekoliko preuredili. Piloti morajo še vedno znati ročno voditi letalo. Kljub vsej tehnologiji. Mislim, da osebna vozila nikoli ne bodo dosegla stopnje razvoja, kot jo imamo v letalski industriji, vendarle pa bodo simulatorji v neki meri nadomestili šolanje. Zamenjali pa ga v popolnosti ne bodo," je prepričan Granda.
Absolutno je potrebna sprememba zakonodaje.
Bil sem v tem simulatorju, opravil par voženj. Moje mnenje je da je ta simulator čisto pretiravanje, sama simulacija vožnje …
V vsako intervencijsko vozilo namestite močnejše sirene, kamere in bull bare, spremenite zakon, povečajte kazni za oviranje, pa boste videli, …