Čeprav je Avstralija po velikosti primerljiva z Evropo, pa je kljub izjemnim naravnim danostim nedosegljiva za veliko popotnikov. Glavni razlogov za to je transport in velike razdalje med mesti.
Dežela tam spodaj ponuja naravne lepote, ki jih boste drugje iskali zaman. Vozniki lahko preizkusijo peščeno avtocesto in več stokilometrske ravne cestne odseke v notranjosti države.
Razdalje med večjimi mesti v Avstraliji so ogromne. Od Sydneyja do Melbourna je 1.000 kilometrov, od Melbourna do Adelaide ali Brisbaina do Sydneyja prav toliko. Perth, ki od večjih mest sameva na vzhodni obali je od Sydneyja oddaljen več kot 4.000 kilometrov. Popotniki, ki so v stiski s časom kombinirajo prevoze z letali in avtomobili, cenejša možnost so avtobusi in vlaki.
Letalske povezave v Avstraliji so zelo dobre. Poleg dražjega Quantasa, med večjimi mesti in turističnimi kraji letijo tudi nizko cenovni ponudniki letalskih prevozov, kot so Jet Star, Virgin Airlines in Tiger. A letenje še zdaleč ni tako zabavno, kot vožnja. Avstralijo sicer vidiš iz zraka, a se glavne znamenitosti „skrivajo“na tleh.
Pravi popotnik kupi avtomobil
Turisti z najnižjimi proračuni se pogosto odločajo za nakup avtobusnih vozovnic. Avtobusne postaje so ponavadi v centrih mest, oziroma počitniških središčih, v bližini hostelov in hotelov.
Veliko popotnikov, ki potuje celo leto, pa se odloča kar za nakup avtomobila. V primerjavi z najemom vozila vam v primeru, da avtomobil poškodujete, ni treba plačati visokih odškodnin za škodo, a morate po drugi strani sami plačati stroške popravil in na koncu avto prodati. Ponudnike rabljenih vozil v večjih naseljih najdete skoraj na vsakem koraku. Ponudba je velika, najpogosteje zastopana pa so vozila korejskih in japonskih znamk, pa tudi avtomobili avstralskega proizvajalca Holden.
Tretja možnost je najem avtomobila. Cene niso pretirane, skupaj z zavarovanjem pa tudi nizke ne. Tako štiridnevni najem avtomobila s polnim zavarovanjem stane manj kot 200 evrov. Priporočilo je, da se avtomobil najame na letališču in ne v centrih večjih mest. Navigacijo imejte s seboj, saj jih sposojevalnicam vozil primanjkuje. Pri renta-carjih vam najpogosteje ponudijo zgolj skromen zemljevid in ustna navodila, katerih cest se morate držati. Navigacije v centrih mest, kot sta Sydney in Melbourne, kjer prevladujejo visoki nebotičniki, ne delujejo najbolje. V mestih se je najbolje posluževati javnega prevoza, določene proge so za turiste celo zastonj.
Vozi se po levi strani
Vožnja po levi strani je lahko za voznike, ki tega niso vajeni, stresna. Prav zato je bolje avtomobil najeti na letališčih, saj so odmaknjeni od natrpanih mestnih središč, kjer veljajo za nas čudna pravila razvrščanja v križiščih. Ob zavijanju na desno je v mestih na sredini križišča označen prostor za eno vozilo, ki mora speljati preden se vozilom na levi strani prižge zelena luč. Težavo predstavlja tudi parkiranje, saj je veliko parkirnih prostorov časovno omejenih, garažne hiše pa so drage kot žafran. V mestih je tudi vse več kamer, ki nadzorujejo prehitre voznike, poleg tega pa so obvoznice in avtoceste okoli Sydneyja opremili z elektronskim cestninjenjem, ki je za turiste neprijazen za uporabo. Tako si je ob prečkanju oznake za elektronsko cestninjenje, zapomniti, kje ste se vozili in račun v 48 urah poravnati preko spletnega obrazca. Avstralci sicer elektronsko cestninjenje, ki ga uvajajo ob vožnji v večja mesta, kombinirajo tudi s plačilom na cestninskih postajah, ki je za turiste veliko bolj prijazno, a je slednjih vedno manj.
Tudi sama vozila so prilagojena vožnji po levi strani. Tako volan ni na levi strani, ampak na desni, prestavna ročica se drži z levo roko, zato je priporočljiv najem vozila s samodejnim menjalnikom. Povsem zrcalno so postavljeni tudi vzvratno ogledalo, stikala za smerne kazalce in stikala za vklop brisalnikov stekel. Tudi v krožiščih je treba zaviti na levo. Priporočljivo je, da voznik v začetku vozi za drugim vozilom, po 100 prevoženih kilometrih pa večjih težav ne bi smelo več biti.
Prometne znake je treba brati
Večje vpadnice v mesta so opremljene tudi s po šestimi pasovi, zanimivo pa je, da so izvozi z avtoceste in obvoznice speljani tako na levo, kot na desno. Avstralija z 20 milijoni prebivalcev velja za zelo redko poseljeno, večina prebivalcev pa tako živi v osmih večjih mestih, ki imajo dobro cestno povezavo. Večinoma so to hitre dvopasovne ceste, z enim pasov v vsaki smeri. Avstralci veliko dajo na varnost v prometu, zato so postavili številne radarje, ceste pa so široke. Na vsakih nekaj kilometrov se razširijo, tako, da se lahko številni tovornjaki in počasnejša vozila umaknejo hitrejšim. Ob glavnih cestah so vsepovsod rjave table, ki turiste opozarjajo na naravne in druge znamenitosti. Posebej zanimivi so prometni znaki, ki jih pri nas nismo vajeni. Glavni prometni znaki se po obliki in barvah od naših sicer ne razlikujejo, pri številnih pa so dodani še napisi v smislu: Poglejte na desno preden speljete, delo na cesti, živali na cesti, … Hitrostne omejitve v mestih znašajo 50 kilometrov na uro, izven mest pa 100 do 110 km/h.
Avtomobilski park je raznolik, a po večini zelo drugačen od našega. Evropske znamke vozil so eksotične, v oči pa padejo predvsem dvosedežni športni pick-upi znamke Holden. Popularna so vozila s štirikolesnim pogonom, ki jih uporabljajo predvsem na farmah in za vožnjo po outbacku.
Bencinskih črpalk je ob glavnih cestah in v mestih dovolj. Drugače je v notranjosti. V središču Avstralije, proti mestu Alice Springs, ki je izhodišče za ogled Uluruja, Kings Canjona in drugih znamenitosti, cena goriva poskoči tudi do dveh evrov za liter. V notranjosti so bencinske črpalke redkost, med njimi je lahko tudi po 200 in več kilometrov razdalje, zato je dobro imeti s seboj rezervno posodo z gorivom.
Tri ceste, ki jih morate prevoziti
Izmed cest, ki se jih splača prevoziti, izpostavljamo tri.
Na poti iz Melbourna do Adelaide je del poti speljan ob Veliki oceanski cesti (Great Ocean Road), ki pelje ob oceanu in eni glavnih znamenitosti Avstralije – 12 apostolih, ki se nahajajo v Narodnem Parku Port Elliot. Gre za veličastne skalnate stebre, ki molijo iz morja in so ena od največkrat fotografiranih točk Avstralije. Če zavijete v notranjost proti skalovju Halls-Gap lahko ob cesti vidite kenguruje, na krošnjah velikih dreves, ki prekrivajo cesto, pa se da uloviti tudi pogled na koale. Množične so tudi policijske kontrole. Policisti tako sredi ceste pogosto naredijo cestno blokado in ustavijo prav vsa vozil. Vsak voznik mora obvezno opraviti alkotest, policist pa zgolj menja plastične nastavke za pihanje v napravo.
Druga cesta, ki jo je treba prevoziti, če vam dopušča čas, je avantura v Outback do Alice Springsa in naprej do Darvina. Tudi tu se skrivajo številne pasti za voznike. Predvsem kenguruji, ki so se v Avstraliji preveč razmnožili, saj jih Aborigini več ne levijo, predstavljajo največje nevarnosti na cesti. Povoženih prikupnih vrečarjev je na cesti ogromno, pogosto pa čez cesto steče tudi kakšen zajec ali plazilec. Globoko v Outbacku je moč opaziti številne divje živali, od divjih konj do divjih enogrbih kamel, ki naj bi jih bilo v Avstraliji kar milijon. Prav kamele so bile ključnega pomena, ko so Avstralci gradili železniško progo skozi notranjost do Darvina na severu države. Danes je poleg železnice moč od Adelaide do Darvina potovati po povsem sposobno urejeni in asfaltirani cesti. Poleg turističnih avtodomov in avtomobilov, pa je to dom tovornjakarjev, in to prav posebnih. Gre za t. i. cestne vlake, saj lahko tovornjak za seboj vleče tudi po pet prikolic, ki skupaj v dolžino merijo do 50 metrov. V primeru, da se vam takšen tovornjak približuje, je bolje upočasniti vožnjo in celo skreniti s ceste, v primeru, da ga je treba prehiteti pa je treba imeti pred seboj tudi do kilometer proste poti. Nepisano pravilo pravi, da je treba z dvignjenim prstom ali s z zamahom z roko pozdraviti vsakega, ki se pripelje nasproti. Če se odpravite izven glavnih poti je treba s seboj vzeti ustrezno navigacijo in satelitski telefon, ki bo lovi signal sredi puščave. S seboj je treba imeti tudi dovolj pijače, saj se v osrčju Avstralije tudi pozimi gibljejo temperature okoli 30 stopinj Celzija, poleti pa tudi do 50 stopinj Celzija. To je več kot očitno, da avtomobil brez klimatske naprave na cestni nima kaj početi.
Kar po pesku
Tretja cesta, ki jo je treba prevoziti je najbolj posebna. Gre na najdaljšo peščeno avtocesto na svetu, ki v dolžino meri 75 milj, najdete pa jo na največjem peščenem otoku na svetu - Fraiser Island. Vožnja je možna zgolj z vozili na štirikolesni pogon, med obveznimi pripomočki pa sta vrv za vleko in lopata. Ko je mivka mehka se namreč vsakodnevno zgodi, da je treba reševati vkopana vozila. Ob peščeni oceanski avtocesti talnih oznak ne boste našli, zato pa veljajo povsem enaka pravila, kot na običajnih cestah. Smerokazi, znaki za hitrostne omejitve in streljanje policajev z radarji je povsem običajno, glavno nevarnost pa predstavljajo valovi, ki se zajedajo v obalo, kjer se radi potepajo divji psi (dingoti). Na otoku deluje tudi taksi služba, svojo postajo imajo tudi gasilci in reševalci.
O Avstraliji se seveda da pisati na dolgo in široko, a kar ste napisal večinoma drži. Mogoče bi dodal, da …