Uroš Prudič je pred leti na podlagi izkušnje s parkiranjem v središču Ljubljane pričel podrobneje študirati, kaj o parkiranju zares pravijo prometna pravila. Na obvestilu redarstva, ki ga je takrat dobil za menda napačno ustavljeno vozilo, je namreč redar citiral člen in odstavek, da si je kazen prislužil zato, ker je onemogočal promet na tirih ... Železnice seveda ni bilo daleč naokoli, kazni mu ni bilo potrebno plačati. Prepričan je, da je marsikatera parkirna kazen spisana na podoben način brez ustrezne pravne utemeljitve, a jo vozniki vseeno plačajo, saj ne preverijo, če je njihovo parkiranje sploh resnično kršilo dokaj jasno zakonodajo. 

"Treba je uporabiti sistem Sherlocka Holmesa. Ko izločiš vse omejitve, kako se ne sme parkirati, ostanejo samo še možne oziroma dovoljene rešitve," pravi Prudič. "Takšnih točk oziroma omejitev je 21. Če ne kršiš nobene od njih, potem je redar brez moči, saj ne more pravno utemeljiti, da si storil prekršek."

Pravilo treh metrov

Zakon o pravilih cestnega prometa v svojem 65. členu dejansko navaja, da je ustavitev in parkiranje v naselju dovoljeno "na desni strani vozišča v smeri vožnje". Vozilo mora biti parkirano vzporedno z robom vozišča, od roba oddaljeno največ 30 centimetrov, od prehoda za pešce in kolesarje oddaljeno najmanj 5 metrov in najmanj 15 metrov pred križiščem. Seveda ne sme biti parkirano na kolesarski stezi, na nepreglednem delu ceste, v predoru, na dovozih, intervencijskih poteh ...

Eden od bistvenih kriterijev, da se na določenem mestu ceste ne sme parkirati, je tam, "kjer bi bil prost prehod med ustavljenim oziroma parkiranim vozilom in neprekinjeno ločilno črto ali usmerjevalnim poljem na vozišču ali nasprotnim robom vozišča ali kakšno drugo oviro na cesti širok manj kot 3 m." Grafično je to lepo prikazano na spletni strani Društva TečajCPP.com.

Vse ostalo je po prepričanju Prudiča dovoljeno, o čemer govorijo tudi njegove bogate izkušnje z redarji, saj mu je uspelo s pomočjo specializiranega odvetnika doslej izničiti in povrniti skorajda vse kazni, razen tistih, pri katerih je sam storil napako. Med takšnimi situacijami je lahko tudi primer, ko nekdo naknadno parkira na nasprotni strani ceste, s čimer se prostor zmanjša na manj kot tri metre, oglobijo pa vozilo, ki je tam prvo parkiralo. Prudič zato svetuje, da lastnik avto fotografira, ko ga zapušča.

Da je pravica na njegovi strani, priča tudi končna odločitev sodišča v enem od tovrstnih primerov domnevnega napačnega parkiranja. Praviloma pa prekrškovni organ po pritožbi zadeve sploh ne preda sodišču, dodaja.

Pa ni malce čudno, ko ustavi "sredi ceste"?

"Marsikdo mi sicer maha, ker ustavim avto na robu vozišča in me pošilja nekam, vendar je treba vedeti, da s tem ne kršim nobenega zakona in ne oviram prometa. Dejstvo je tudi, da vsak parkiran avtomobil v ulici kar naenkrat upočasni hitrost ostalih voznikov, kar ni zanemarljiv varnostni element. Tega bi se morali bolj zavedati tudi pri mestnih oblasteh."

In kje v Ljubljani so točke, ki bi jih lahko vozniki pogosteje izkoriščali? Takšnih parkirnih mest danes v strogem centru Ljubljane ni več, še posebej po množični vzpostavitvi enosmernega prometa, so pa na njegovem obrobju. "Mirje, Jamova, pri Navju, pri Gospodarski zbornici Slovenije, v bližimi Pediatrične klinike ...," našteva Prudič, ki je svoje znanje o zastonjskem parkiranju ponudil na trgu.

Pričel je z izvajanjem tečajev "ekstremnega parkiranja", kot mu pravi sam, kot ciljno publiko vidi tudi poklicne voznike, denimo dostavnih služb, taksistov ali terenskih prodajalcev. "Ko vidijo fotografije, kje sem parkiral, se mi najprej vsi krohotajo. A v nekaj minutah mi tečajniki željno prisluhnejo."

dezurni@zurnal24.si