Bill in Tracey sta šest let živela v čudovitem dvonadstropnem stanovanju, preden sta najela arhitekta za prenovo. Stanovanje je bilo v zgornjem nadstropju nekdanje tovarne s pogledom na edinburške vrtove in severno predmestje. Imela sta lokacijo, o kateri sanjajo vsi mladi odrasli; ko pa le-ti postanejo starši, naenkrat potrebujejo več prostora, dodatno kopalnico ali pa vrt in se zato množično selijo v predmestje. Bill in Tracey pa sta bila zaljubljena v svoj dom. Nista želela oditi. Želela pa sta si pametnih idej, ki bi jima olajšale bivanje z otrokom v njunem domu.
Stanovanje je potrebovalo radikalno prenovo. Stopnišče je bilo ozko – popolnoma neupoštevajoč predpise – in nošnja otroka po stopnicah navzdol bi lahko bil nevarna. Spodnji nivo je bil temen, večinoma brez naravne svetlobe. Vhod na spodnjem nivoju je bil majhen, temen in čuden in v njem bi se težko našel prostor za otroški voziček in ostale pripomočke. Billova pisarna v središču spodnjega nivoja ni imela naravne svetlobe ali pogleda navzven. Zgoraj pa je bilo prostora na pretek – večinoma neuporabljenega ali pa neizrabljenega. S pametno postavitvijo bi bila lahko dodana še ena dnevna soba.
Za lastnika je bila največja težava prostor. Kako bodo v tem majhnem domu živeli trije? Problem majhnosti pa ni bil omejen zgolj na površino stanovanja: šlo je za neskončno upravljanje 'stvari', ki se v življenjskem ciklu otroka naberejo v stanovanju. Arhitektova zamisel je bil integracija kaosa, ki ga otrok prinese s seboj, v stanovanje.
Zato je zasnoval tla, ki 'pogoltnejo' zmešnjavo. Namesto neskončnega pobiranja otroških igrač, so postala tla neskočna škatla za igrače. Z metlo preprosto pometemo vse igrače v skrito odprtino. Ta aktivnost je postala del otroške igre, skrita škatla z igračami pa skrivališče.
Upoštevajoč dejstvo, da želi biti vsak otrok želi v bližini staršev, ne glede na to, kako čudovita je njegova soba (in s seboj v skupne prostore prinese igrače, obleke in vsesplošni kaos), je arhitekt je otroško sobo zasnoval kot del skupnega prostora, kjer se lahko otrok igra, ne da bi bil odmaknjen od svojih staršev. Velika drsna stena po potrebi loči sobico od ostalih povšrin.
Izgubljeni prostor pod stopnicami je postal močno potrebna shranjevalna površina: že ob vstopu v stanovanje lahko tam iz naročja odložimo stvari in pospravimo voziček. Ob stopnicah je arhitekt zasnoval še dodatno ročno dvigalo, ki omogoča lažje premikanje stvari iz nadstropja v nadstropje, saj so stopnice izjemno ozke. S tem je olajšal vsakodnevno nošenje nakupljene hrane, smeti, igrač in pohištva iz nadstropja v nadstropje.
Stopnice so narejene iz bele mreže, ki omogoča prehajanje svetlobe iz zgornjega v spodnji nivo. Hkrati je stopniščni prostor (poleg shranjevanja) izrabljen za pisarno in pralnico, stopnice pa so namenjene tudi otroški igri.
Prvotna kopalnica je bila zelo velika, lastnika pa sta želela intimno kopalnico zase in dodatno za otroka in goste. Obstoječa kopalnica se je zato prepolovila pod nepravilnim kotom – s tem je bil izrabljen vsak milimeter obstoječega prostora.
Umik v predmestje ne bi smela biti edina možna odločitev. Tudi 'več prostora' ni vedno pravilni odgovor. Odgovor je kompleksnejši in vodi do zanimivih prostorov, ki vam služijo. Morate zgolj opustiti predsodke.
Foto: HomeDSGN
