Arhitekti pojasnjujejo, da so se za takšno rešitev odločili zaradi izjemno velikega in visokega prostora nekdanje konjušnice, ki ga v običajnih enodružinskih hišah ne najdemo. Strešna konstrukcija iz ogromnih lesenih nosilcev, ki premoščajo nezanemarljivo širino prostora, v najvišji točki dosega 12 metrov.
Dnevna svetloba prihaja iz manjšega notranjega atrija, okoli katerega so v odprti konfiguraciji brez težav umeščene jedilnica, kuhinja in servisni prostori. Osnovni oblikovalski problem pa je bil umestitev spalnice, ki mora ostati zaseben prostor v hiši, odmaknjen od vrveža v velikem dnevnem prostoru.
»Pomislil sem na prostor pod streho, nad dnevno sobo, na nekaj podobnega hišici na drevesu: pravi zasebni umik od družabnega življenja v pritličju; takšna hiša, čeprav stoji nad tlemi, ne sme biti tehnološko zahtevna, raje geometrijsko neopredeljena, rahlo deformirana, kot da bi jo naročnika zgradila sama, morda iz žebljane pločevine,« pove arhitekt.
Arhitekti iz studia MdAA so tako ustvarili prostorsko izkušnjo, v kateri se prepletajo plasti arhitekturnega in fantazijskega: stara hlevska konstrukcija z nepredstavljivimi razsežnostmi, očarljivi notranji atrij, drzno in sodobno pohištvo v pritličju ter končno fantazijski ambient spalnice, ki je hkrati svet zase in osrednji element oblikovne zasnove celotne hiše.
Arhitekti MdAA so za ta interier, dokončan leta 2009 v Rimu, prejeli nagrado Inside 2015 v kategoriji stanovanj.
