Zaradi staranja prebivalstva vsako leto za rakom zboli več ljudi, vendar jih zaradi napredka medicine iz leta v leto več preživi. Na žalost se velikokrat ti pacienti obravnavajo le v akutni fazi bolezni, ne pa tudi pozneje, ko jih je treba še vedno opazovati in spremljati. Strokovnjaki zato opozarjajo na pomen celostne rehabilitacije onkoloških bolnikov, čeprav je rak predvsem bolezen starejših, zboleva tudi veliko mladih ljudi, ki bi se radi čimprej vrnili na delo.
Tako pomembna celostna rehabilitacija je pri nas že drugo leto na voljo bolnikom s krvnimi rakavimi boleznimi, ki v Sloveniji in v EU postajajo vedno večji zdravstveni izziv – po pogostosti vseh rakavih bolezni se namreč v Sloveniji uvrščamo že na 5. mesto.
To zdravljenje je še posebej naporno
Sicer je zdravljenje krvnih rakov še posebej naporno in zahtevno. "Bolniki so ob koncu terapije v večini primerov izmučeni, brez moči, zato je nekako logično, da je njihova prva misel počitek. Tekom zdravljenja so nekateri šli skozi obdobja depresije, izgubili so velik del mišične mase, njihovo gibanje je bilo omejeno. Vendar pa praksa ter vse strokovne usmeritve učijo drugače; vrnitev v normalen vsakdan bo veliko hitrejša in lažja ter kakovost življenja bolnika veliko boljša, če bo bolnik fizično in psiho-socialno dobro opolnomočen," poudarja hematologinja Irena Preložnik Zupan.
Že sam pogovor te zelo dvigne
Kadar ljudje zbolijo, jih je zelo strah. Na srečo so tukaj združenja bolnikov. Mnogi s to hudo boleznijo velikokrat poudarjajo, da bi jim bilo brez teh zagovornikov in svetovalcev veliko težje. "Ko sem izvedela za diagnozo, sem bila sprva zelo zmedena. Že sam klic na društvo me je zelo dvignil. To, da ti pomagajo na vseh treh novojih, pa sem vzela kot službo, saj zahteva veliko časa in dela, kar je dobro," pravi bolnica Nataša Kelhar Lužnik, ki se je v brezplačni program celostne rehabilitacije vključila pred kratkim in je zelo zadovoljna. Skupinske in individualne oblike rehabilitacije so namreč pomembna spodbuda in motivacija bolnikom, da ga izvajajo redno, ob tem pa svoj napredek z beleženjem v dnevnik tudi sproti spremljajo. Bolnika ob vstopu in na koncu programa preverijo še različnimi meritvami, da lahko ocenijo, kako jim je uspelo.
Da deluje, pokazale tudi meritve
Doslej se je v program, v katerem sodelujoči ostane pol leta, vključilo 100 bolnikov. Inštitut za biostatistiko in medicinsko informatiko ljubljanske medicinske fakultete pa je obdelal podatke za prvih 40 "diplomantov." "Najbolj očiten in zelo izrazit napredek se je pokazal pri analizi primerjave podatkov v fizikalnem modulu, kjer je večina bolnikov pri prav vseh merjenih spremenljivkah fizične zmogljivosti po zaključku programa pokazala izboljšanje v primerjavi z začetnimi meritvami. Izboljšala se je moč rok in nog
pa tudi aerobna zmogljivost," je pojasnila Maja Perme Pohar z Inštituta, ki je tudi opravila analizo rezultatov.
Program je za uporabnike brezplačen in na voljo takrat, ko ga potrebujejo. Dodatne informacije dobite tukaj.
Vse te zgodbe, deljenje izkušenj...
"Zaradi hvaležnosti, ker se nekdo tako vneto ukvarja s tabo in te posluša, mi gre kar na jok," je s solzami v očeh dejala bolnica Nataša. "Čeprav sem v program vključena šele kratek čas, lahko rečem, da v njem vidim ogromno spodbudo. Ne samo v smislu pridobivanja fizične moči in zdravja, pač pa tudi pri postopnem iskanju novega toka življenja. Program daje tudi v socialnem smislu, druženje s posamezniki, ki so sami del te zgodbe, deljenje izkušenj, in vse to ob strokovnem usmerjanju in spremljanju, vpliva na moje prepričanje, da se med in po bolezni ne smemo zapustiti in samo čakati na izboljšanje," je še povedala in dodala. "Sicer sem si dejala, da bom ležala samo, ko bom v grobu, zdaj bi rada gibala."
Pacientka: "Sicer sem si dejala, da bom ležala samo, ko bom v grobu, zdaj bi rada gibala."
"Mnoge danes pozdravimo, potem pa jih nihče noče vzeti v službo"
Po besedah predstojnika Kliničnega oddelka za hematologijo pri UKC Ljubljana Sama Zvera je takšen program odlična izkušnja in spodbuda tudi za zdravnike in bi moral postati del bolnišničnega pristopa nasploh. Priznani strokovnjak je ob posebej opozoril na socialno rehabilitacijo onkoloških bolnikov, ki pri nas zelo šepa. "Veliko teh ljudi je bilo pred tem v delovnem razmerju, po ozdravitvi pa jih mnogi nočejo več, čeprav si še kako želijo v službo. Mnoge danes pozdravimo, potem pa jih nihče noče vzeti v službo in jim omogočiti socilano stabilnost. Kaj nam pomaga, če ga pozdravimo, potem pa na koncu poseda doma. Če smo že socialna država, bo treba poskrbeti tudi za to skupino ljudi," je dodal Zver, ki je pristojne, predvsem ministrstvo za delo, pozval k ukrepom.
Dolge vožnje za njih prenaporne
Na združenju so še povedali, da so pogovarjajo o širitvi programa poleg Ljubljane in Maribora tudi v Novo Gorico, interes pa so poakzali tudi v Novem mestu. Razširitev programa bi prinesla velike prednosti za vse bolnike, ki zaradi napornega zdravljenja in s tem povezanega zdravstvenega stanja ter slabše kondicije ne zmorejo dolge poti. Dnevne dolge vožnje so za bolnike prenaporne, zato potrebujejo možnost rehabilitacijskih aktivnosti v svoji bližini.
Program že vse od začetka sofinancira Ministrstvo za zdravje, vendar ne v celoti, zato si v združenju pomagajo tudi z donacijami. Podjetja in posameznike tokrat nagovarjajo, da donirajo z "vašo življenjsko dozo", ki jo lahko nakažejo na TRR, preko SMS ali namenijo 0,5 % dela dohodnine.
Vanda.Levstik@zurnal24.si
