Trboveljčanka Anja Pustak Lajovic je oslepela kmalu po rojstvu, kar je močno zaznamovalo njeno življenje. Tudi zaradi slepote je danes posebna in izjemna 21-letna ženska, ki je svojo veliko ljubezen našla v glasbi.
Slišala sem, da ste izjemna borka. In to že od prvih mesecev življenja ...
Da. Rodila sem se 26. januarja, leta 1996, v Ljubljani, kot nedonošenček, s šestimi meseci in pol. Bila sem lahka in drobna kot peresce, saj sem tehtala komaj kilogram in pol. Po rojstvu sem bila še tri mesece v inkubatorju. V družini so trepetali za moje življenje. Na začetku mama sploh ni vedela, da ne vidim in tudi zdravniki so takrat to komaj ugotavljali. Pri treh mesecih je resnica prišla na dan. Zdravniki so mami povedali, da sem slepa. To je bil ogromen šok za vso družino.
Zame so bili dnevi v bolnišnici zelo naporni. Kmalu po rojstvu sem hudo zbolela. Najprej sem imela težave s popkovino. Imela sem popkovno kilo in hudo zlatenico ter slabo kri. Če moja mama ne bi opazila težav s popkovino in to nemudoma sporočila zdravnikom, bi se mi vse zagnojilo in bi lahko umrla. Zaradi te bolezni sva bili z mamo dva meseca na Infekcijski kliniki v Ljubljani. Tam so odkrili bakterijo Toksoplazmozo. Vzeli so mi vzorec s hrbtenice iz kostnega mozga, me začeli zdraviti in bili na srečo uspešni. Za naju z mamo je bil ta hud boj s številnimi boleznimi zelo naporen. Ko sem te bolezni uspešno premagala, sem zbolela še na ledvicah. Tudi to sem hvala bogu z zdravniško pomočjo uspešno premagala, toda slepota je ostala. Tu ni bilo pomoči. V inkubatorju so mi zdravniki v telo spustili preveč kisika in zato sem tudi oslepela. Očesni živec se ni razvijal. Zdravniki so takrat povedali, da imam mrtev očesni živec. Moja slepota je družino močno prizadela, a moja mama ni obupala.
Še pred šolo sta se ločila vaša starša. Kako je to vplivalo na vas?
Res je. Oče se z mojo slepoto ni želel sprijazniti in tako smo se razšli. Moram priznati, da je bilo na začetku zelo težko. Sprva se tega sploh nisem zavedala, v prvem razredu osnovne šole pa je vse to prišlo za mano. Skratka, prvo leto je bilo zame zelo težko. Kar naprej sem jokala in bruhala. Prav tako pa sem se začela zapirati vase. V tistem prvem letu sem hodila tudi k psihijatrinji. Zelo mi je pomagala. Najbolj pa sem vesela, da imam tako čudovito mamo, ki mi je bila in mi je vedno v oporo in tako sva to bolečino skupaj premagali. No, zdaj se odnos z očetom zboljšuje, imava tudi stike in oče počasi spoznava, da čeprav ne vidim, zmorem marsikaj. Čeprav sva z očetom še vedno precej odtujena, sem vesela, da je najin odnos v zadnjem obdobju pristnejši. Zdaj pa je tudi z mano vse v redu in se s tem ne obremenjujem več. Sem pa hvaležna vsem, ki so mi bili v tistem obdobju v oporo.
Dejali ste, da oče ni zdržal pritiska, kot bi krivili vašo bolezen za razhod ...
Ne vem sicer, kaj se je takrat dogajalo v očetovi glavi, ampak mislim, da je bila kriva moja diagnoza. Zakaj, ne vem. Vem samo to, da ga je bilo sram, ker ima otroka, ki ne vidi. Čeprav sem zdaj že odrasla, še vedno ne morem verjeti, da si je oče izbral drugo pot.
Že kot zelo majhna deklica ste odšli v Zavod za slepe in slabovidne. In tam spali čez teden. Koliko ste bili tedaj stari in kako ste se počutili tako daleč od staršev?
S štirimi leti in pol sem zapustila vrtec v Trbovljah in odšla, najprej samo na ogled v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljano, zdaj se imenuje Center IRIS. Pedagoginja iz Zavoda je rekla, da bo tu večji napredek. Potem me pol leta ni bilo v Zavod. Po tehtnem premisleku pa sta se starša le odločila, da grem v Zavod. Tam sem bila najprej dve leti v vrtcu. Z mamo sem v Zavod nekaj časa prihajala vsak dan, potem pa sem v Zavodu tudi prespala. Najprej za eno noč, potem pa že počasi za cel teden. Prva noč v Zavodu je bila zelo naporna. Stara sem bila komaj pet let in en dan brez družine je bil zame grozljiv. Tisto noč sem najbolj jokala, potem pa sem se s časoma navadila.
Kako bi opisali življenje brez vida. Ko se primerjate z ostalimi ljudmi, ki vidimo.
Če sem najprej lahko malo hudomušna, bi prvo prednost izpostavila kar branje knjig. Jaz namreč lahko berem v temi. Ko se ugasnejo vse luči, me to prav nič ne zmoti, še vedno lahko povsem normalno berem svojo najljubšo knjigo. To je, vsaj zame velika prednost pred videčimi. Druga prednost pa je ta, da sem jaz veliko bolj pozorna na sluh, tip in vonj. Zaslišim že najmanjšo muho. Tretja prednost zame pa je ta, da sem bolj pozorna na notranjost ljudi. Slabost videčih je ta, da se skoncentrirate na zunanjost neke osebe, niste pa pozorni na tisto, kar prihaja od znotraj.
Slepota je zame nekaj povsem normalnega. Le, da za kakšno stvar potrebujem malo več časa, kot videči. Včasih potrebujem kje tudi kakšno pomoč. Sicer pa sem oseba, ki želi čim več narediti sama. Le, če res česa ne zmorem, prosim za pomoč.
Pravkar ste s pomočjo dobrih ljudi okoli vas zbrali veliko vsoto denarja, ki vam bo polepšala življenje ...
Res je. Zbirala sem sredstva za Braillov tiskalnik, ki mi bo pomagal pri novinarskemu delu. Zelo sem vesela, saj sem s pomočjo dobrih ljudi uspela zbrati 5.575 evrov. Braillov tiskalnik mi bo pomagal pri prilagoditvi običajnega gradiva v brajevo pisavo. Iskreno bi se rada zahvalila vsem naštetim: Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje (projektu Botrstvo v Sloveniji), Gospe Andreji Pader, televiziji ETV, butiku Kepica Kisovec, radiu Aktual Kum (Kum24), televiziji Kanal a, zon.si, blindportal.si, dostopno.si in vsem dobrim ljudem, ki so mi pomagali! Hvala prav vsem, iz srca.
Trenutno se vaše življenje veliko suka okrog glasbe. Kdaj vam je glasba tako prirasla k srcu?
Glasbo obožujem že odkar živim, že celo življenje. Bolj resno pa sem se z glasbo začela ukvarjati nekje v prvem letniku srednje šole.
Kaj vam pomeni glasba?
Glasba mi pomeni res vse na svetu. Predstavlja mi največji užitek. Lahko bi rekla, da je moje najučinkovitejše zdravilo, ob vsaki priložnosti.
Kaj ste že dosegli?
Imam že kar nekaj svojih skladb, učim se solo petja, znam pa igrati tudi na inštrumente. Res sem neznansko vesela, da sem dosegla že toliko.
Česa si trenutno najbolj želite z vidika vašega glasbenega udejstvovanja?
Najprej si seveda želim, da bi izdala svojo prvo zgoščenko in pa, da bi čez čas lahko ustanovila svoj lasten glasbeni studio.
Kaj bi radi sporočili ljudem, česa ste se naučili ob vaših težavah?
Naučila sem se, da je potrebno in vredno vztrajati in se boriti ter nikoli obupati. Glejmo naprej in v nove zmage! Naj nas nič ne ustavi!
anja.scuka@zurnal24.si
želim ti, da se te želje izpolnijo.