Trenutno stanje sveta odseva korenite spremembe na več nivojih. Kot posamezniki in kot družba smo se znašli v negotovih časih, ker smo soočeni s situacijami, ki so nam nove in nepoznane. Veča se občutek strahu in celo panike, čutenje varnosti pa bledi in izginja.
"Trenutni časi so časi sprememb, ki nas preizkušajo v lastni prilagodljivosti, koliko bomo uspeli izpustiti stare načine in prepričanja ter se odprli paradoksu življenja. Tega najintenzivnejše začutimo prav v najbolj ogrožajočih stanjih," meni psihoanalitična psihoterapevtka Eva Kokol.
Ljudje smo družabna bitja, ki rada navezujejo stike z drugimi ljudmi. Čeprav nam trenutna situacija tega ne omogoča, je možno, da se prav sedaj počutimo bolj povezane kot skupnost?
Ljudje smo socialna bitja in občutek pripadnosti večji skupini je naša temeljna potreba. Občutek povezanosti se krepi, ko si z določeno skupino delimo podobne interese, vrednote ali izkušnje. Sedaj smo v krizni situaciji zaradi covid-19. Vsi si delimo iste izkušnje. Stanje karantene in temu podobni strahovi pa krepijo občutek, da smo vsi na 'isti ladji'. Iskanje povezanosti je še posebej v stanju izolacije obrambni mehanizem, ki nam daje občutek varnosti. Zato tudi iščemo potrditve v ploskanju in izkazujemo spoštovanje tistim, ki jih najbolj potrebujemo. Tudi skupinsko petje ter igranje in številne igrice na družbenih omrežjih so namenjene ustvarjanju občutka, da delimo podobne situacije. Vse to krepi občutek povezanosti in varnosti, da v tem nismo sami.
Nas lahko prisiljena "osamitev" kot družbo tudi nekaj nauči in lahko od nje povlečemo kakšne pozitivne vzporednice?
To lahko prinaša pozitivne rezultate, saj bo človek, ki bo na osamitev zrelo odreagiral, prevprašal svoje vrednote, osmislil dogajanje v sebi in svetu ter se iz tega nekaj naučil. Poglobil bo pristno povezanost s sabo in z drugimi, kar se kaže predvsem skozi solidarnost. Tisti, ki pa se bodo ujeli v nezrelo reakcijo, bodo stisko ob srečanju s seboj prekrili z begom v agresivna vedenja, kot so pretirana razdražljivost, iskanje konfliktov, jeza, poglabljanje v teorije zarot ter različna odvisniška vedenja.
Če ste v prejšnjem intervjuju kot krivca občutka osamljenosti med mladimi izpostavili tehnološki napredek in družbena omrežja, pa bi lahko sedaj rekli, da so le-ti rešitelji? Preko njih namreč lahko vzdržujemo stike s svojimi bližnjimi.
Menite, da je lahko stik preko družbenih omrežij in tehnologije enakovreden pristnemu, osebnemu stiku?Nikakor, je samo nadomestilo, ki pa je trenutno postal nekaj nujnega. Odvisno tudi od posameznikovih potreb. Menim, da šele sedaj opazimo, kako pomembni so odnosi. Zanimivo je tudi povečano število video povezav, pred epidemijo so si ljudje večinoma le dopisovali, sedaj se želijo tudi videti. Vidimo lahko, kako pomembno se je videti, slišati, se dotikati in čutiti.
Osamljenost v tem času najbolj prizadene tiste, ki so se že prej počutili osamljene. Kako nanje to vpliva in s kakšnimi občutji se soočajo sedaj? Kaj priporočate njim oziroma njihovim bližnjim?
V teh časih je osamljenim še težje, saj tudi kratkih, enostavnih vsakodnevnih stikov ne morejo vzpostaviti, kot so pogovori s sosedi, mimoidočimi v trgovini ali parku. Starejši niso vešči novodobnih tehnik in če živijo sami, je zanje še posebej težko. Z ljudmi, za katere vemo, da živijo sami, skušajmo navezati stik s pogovori po telefonu.
Če se sami počutite osamljene, pa poskušajte priti preko sebe in navežite stike. V težkih situacijah potrebujemo več podpore. Obstaja veliko linij z brezplačno psihološko pomočjo, če se občutek osamljenosti poveča v čutenje tesnobe. Prav tako pomaga ukvarjanje s stvarmi, ki napolnijo duha, kot so umetnost, branje knjig, gledanje filmov, pri preusmerjanju pozornosti pa pomagajo tudi vsakodnevna opravila.
Da osamljenost pospešuje diabetes tipa 2, nevrodegenerativne bolezni, oslabljeno delovanje imunskega sistema in dokazano spreminja strukturo ter procese v možganih, želimo na Žurnalu24 opozoriti tudi z vseslovensko akcijo Glas generacije. S projektom si prizadevamo razbiti stereotipe, povezane s posameznimi generacijami, in okrepiti socialne odnose ter opozoriti na problematiko osamljenosti. Predvsem pa želimo povezati generacije in poglobiti njihovo medsebojno razumevanje, izboljšati pretok znanja in pogledov na svet ter zmanjšati razkorak med njimi. Sledite projektu TUKAJ.
Kako pa trenutna situacija vpliva na najmlajše, ki v tem trenutku morda niti ne razumejo, kaj se dogaja okoli njih. Na kaj morajo biti starši v tem času pozorni? Ima lahko takšna osamitev (na primer pri vrtčevskih otrocih) negativne posledice v prihodnosti?
Otrok je del družinske celice in kakor se bo ta celica obnašala, tako se bo počutil tudi otrok. Ključnega pomena je vedenje staršev in posredovanje njunega vedenja ter vzdušja na otroka. Osamitev je lahko idealna priložnost, da se družina poveže in skupaj počne stvari, ki jih prej zaradi pomanjkanja časa ni uspela. Posebej majhni otroci rabijo veliko pozornosti staršev in lahko tako nadomestijo igranje z vrstniki. Seveda je pomembna prava mera, da sedaj ne postane center dogajanja le otrok, ampak da najdemo ravnovesje med početi nekaj skupaj in početi nekaj sam. Da se otrok sam zaigra in zmore početi nekaj tudi brez staršev, je več kot dobrodošlo, saj s tem krepi samostojnost in neodvisnost.
Krizne situacije, ki vladajo tudi sedaj, v posameznikih izzovejo določene mehanizme. Kako lahko poskrbimo, da v trenutni situaciji ohranimo mirno kri?
Ljudje se odzivamo na stresne situacije različno, vendar v osnovi se vsi lahko najdemo v enem izmed treh osnovnih razvojnih mehanizmov za preživetje. Strategije, ki nam pri tem pomagajo, so zelo primarne: boj, beg ali zamrznitev. Lahko se ujamemo v strategijo, da poskušamo najti kontrolo nad dogajanjem, ki nas straši, lahko pa zanikamo dogajanje in usmerjamo pozornost drugam. Kot tretje, pa izgubimo tla pod nogami in se ujamemo v paničen strah. Ravno izguba nadzora, ki jo prinašajo spremembe načina življenja, kot jih poznamo, povzroča občutek nemoči in strahu.
Kaj naši odzivi v kriznih situacijah povedo o nas samih?
V teh odzivih se pokaže, kakšen je naš psihološki ustroj in koliko zrelosti ter trdnosti premoremo. V življenjsko težkih trenutkih se pokaže primaren karakter osebe, naš šibki senčni del. V vsakem izmed nas se lahko odzivi spreminjajo in prehajajo iz enega v drugega. Da bomo ohranili mirno kri, usmerimo pozornost na vse to, kar lahko imamo pod nadzorom. Da znamo razmejiti med stvarmi, nad katerimi imamo kontrolo, in stvarmi, s katerimi se nima smisla ukvarjati, ker nimamo moči jih spremeniti.
