"Ta zakon je treba takoj umakniti!"

"Zaradi velikega tveganja, ki ga prinaša tako na široko napisan zakon v slovenskih razmerah, predlagamo, da se zakon umakne in nadomesti z zakoni in predpisi, ki bodo izboljšali stanje ranljivih ljudi v družbi," je na današnji novinarski konferenci pozvala Bojana Beović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije.  

Predstavniki Srebrne niti so prejšnji teden v parlamentarno proceduro vložili predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPK). Potrebne podpise za vložitev zakona v državni zbor so predlagatelji zbrali predčasno. 

Beovičeva sicer trdi, da se zdravniki zavedajo, da je odločitev o sprejetju zakona, ki bi urejal aktivno končanje človekovega življenja, v rokah družbe in države, kljub temu pa meni, da so zdravniki, ki naj bi se dnevno srečevali s trpečimi ljudmi, dolžni družbi posredovati svoja stališča in odločevalce opozoriti, da so spremembe, ki jih prinaša zakon, bistveno globlje od populističnega razglašanja naprednosti zakona in človekove avtonomije. "Opozoriti moramo, da se je za podobne, vendar še zdaleč ne tako radikalne zakone odločilo do sedaj malo držav," pravi Beović.

V Evropski uniji je od leta 2002 pomoč pri predčasnem končanju življenja omogočena v Belgiji in na Nizozemskem, od leta 2009 v Luksemburgu, v Španiji od leta 202, v Avstriji od lani in na Portugalskem od letus. Evtanazijo omogoča Albanija, štiri države ZDA (Washington, Oregon, Vermont, Montana), pomoč pri samomoru pa od leta 1942 tudi Švica.

Na ZZS so iz zakona razbrali, da ta ne omogoča avtonomnosti bolnika, ampak predvideva, da namesto njega odloča komisija, tudi ljudje, ki njegovega stanja v bistvu ne poznajo. V zakonu pa je zapisano, da zdravniška komisija odloča na podlagi mnenja, ki ga pripravita družinski ali lečeči zdravnik in neodvisni zdravnik. 

V zdravniških organizacijah menijo, da so v zakonu situacije, v katerih bolnik lahko zaprosi za evtanazijo in pomoč pri samomoru, navedene zelo na široko. "Tako je možno, da za postopek zaprosi katerikoli starostnik, ki po svoji presoji trpi zaradi kronične bolezni. Zakon s tem nagovarja ljudi, predvsem starejše, pa tudi invalide, da izhoda iz trpljenja ne iščejo v pomoči in medgeneracijskem sodelovanju, ampak v aktivnem končanju svojega življenja. Ker se zavedamo, da Slovenija trenutno iz finančnih in organizacijskih razlogov ljudem ni sposobna nuditi dolgotrajne oskrbe, kaj šele vsem dostopne paliativne medicine, nas to zelo skrbi in je opozorilo še toliko bolj utemeljeno," pravi Beović. Kakšni so dejanski kriteriji in varovalke v zakonu, lahko preberete tukaj. 

"Izkušnje iz držav, ki so podobne, a res manj široke zakone že sprejele, kažejo, da se za postopke odloča širok krog ljudi, ki se z leti še širi. Če preračunamo število ljudi, ki se odločijo za tak postopek na Nizozemskem, na slovenske razmere, bo to v začetku pomenilo 300, čez 20 let pa 1000 smrti letno," še pravi Beović. Na Nizozemskem sicer k evtanaziji prištevajo umrle, ki so zboleli za terminalno boleznijo in so jim ob koncu življenja uvedli takoimenovano paliativno sedacijo po kateri bolnik umre. Koliko bolnikov na tak način (brez lastne privolitve) umre pri nas, ni znano, saj tega nihče ne spremlja. 

"Zdravniki smo zavezani ohranjanju človekovega zdravja in življenja, kar je tudi naše osnovno poslanstvo. Predlagani zakon zdravnikom nalaga izvedbo evtanazije, kar je v diametralnem nasprotju z našim osnovnim poslanstvom, zato smo tudi večinsko proti in ne želimo prevzeti vloge izvajalca zakona," je vnovič ponovil Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva. 

 "Smrt je neizbežen del človekovega življenja. Z razvojem medicinske znanosti in tehnologije se kakovost človekovega življenja bistveno spreminja, s tem pa tudi pričakovanja ljudi ob koncu življenja. Ljudje pričakujejo, da bo konec življenja brez bolečin in trpljenja ob ohranjenem človeškem dostojanstvu. Zato nastaja tudi želja po hitri, »dobri smrti« – evtanaziji in temelji na zdravnikovem spoštovanju pacientovega avtonomnega odločanja. Zdravniki spoštujejo pacientovo avtonomijo in tudi pravico do vnaprej izražene volje, ki daje pacientu možnost, da avtonomno izrazi svoje želje o zdravstveni oskrbi za čas svoje nesposobnosti odločanja o sebi, vendar ta ne zajema tudi zahteve po pomoči pri prostovoljnem končanju življenja," pravi Komadina, ki meni, da je pri razumevanju pomislekov medicinske narave treba spoštovati tudi ustavno pravico, ki določa nedotakljivost človeškega življenja.

Pomisleke glede zakona imata tudi Katedra za medicinsko etiko in Senat Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (MF UL). "Vse zdravniške organizacije v RS in tudi Komisija za medicinsko etiko RS nasprotujejo temu predlogu ZPPK in temu nasprotovanju se pridružujeta tudi Katedra za medicinsko etiko MF UL in Senat MF UL. Slednja ima kot učiteljica mladih študentov medicincev, bodočih zdravnikov, zelo odgovorno nalogo, da tudi zanje ohrani tradicijo ohranjanja in ne uničevanja človeškega življenja, brez katere si ni mogoče zamišljati stare in sodobne medicine, ter ostro zavrača misel, da bi okužili s tako miselnostjo študente in študentke medicine ter zdravnice in zdravnike. Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani jih mora vzgajati s humanističnimi načeli in zgledi naših učiteljev Šerka, Milčinskega in Trontlja ter nadaljevati s to tradicijo," meni Štefan Grosek, predstavnik Katedre za medicinsko etiko na medicinski fakulteti v Ljubljani.