Z jokom še kako vplivamo na druge, je nalezljiv oziroma sproži reakcijo. Vendar le z gledanjem in poslušanjem in ne zaradi vonja "emocionalnih solz", je nedavno ugotovila skupina hrvaških in nizozemskih psihiatrov.
Kot navaja Hina, so omenjeni strokovnjaki tako ovrgli pet let staro teorijo, da feromon (kemična snov) vpliva na psihobiološko funkcioniranje človeka, kar pomeni, da lahko v bližini jokajočega, zaradi vonja, ki ga oddajajo njegove solze, zajokamo tudi mi.
To ne drži: "Vonj ženskih solz nima nobenega vpliva na moške", je pojasnil hrvaški psiholog in nosilec nedavno objavljene raziskave Asmir Gračanin.
Psihologi - raziskavo je nedavno objavila znanstvena revija Cognition and Emotion - so eksperimente opravili na različnih moških.
Moški so vohali tri različne vrste brezbarvnih tekočin; prva so bile solze žensk, ki so doživele stres, druge so nastale zaradi draženja oči, v tretje pa so moški ovohavali le enostavno fiziološko raztopino. In kaj se je zgodilo? Očitno nič.
Žival ne joče, se pa smeji
Kljub anekdotam o jokanju žalostnih živali, Gračanin pravi, da temu ni tako. Raziskave so pokazale, da žival ( tudi človek) preliva le refleksne solze - ko si na primer poškoduje oko.
Žival ne joče, kot je to značilno za človeka, se pa zagotovo smeji - nekatere živalske vrste se znajo kar pošteno nasmejati.
Točimo solze, čeprav ne vemo od kod so prišle
Vprašanju, kakšna je natančna naloga solz, strokovnjaki še niso prišli do dna. Po besedah hrvaškega psihologa je znano le to, da imajo solze komunikacijsko funkcijo; z njimi dajemo signal, da potrebujemo pomoč, da se počutimo brezmočne. Solze so sredstvo, s katerim je človek skozi evolucijo želel nakazati, da v določenem trenutku ni nevaren in da se ne misli več boriti.
Seveda so tu še solze sreče, ki se se pojavijo takrat, ko je pred nami nekaj večjega in pomembnejšega od nas, ko občutimo, da nismo sami in brezmočni.
dezurni@zurnal24.si