"V družini si otrok pridobiva prve izkušnje o ljudeh, o medsebojnih odnosih, o življenju in njegovih težavah. Tu si ustvari tudi prve vtise o samem sebi in o lastni vrednosti. Te prve izkušnje so najvažnejše, saj v otroku zapustijo najglobljo sled na njegovi še povsem neizoblikovani osebnosti," pravi Lili Kodelja, univ.dipl.socialna delavka, zakonska in družinska terapevtka ter ambasadorka projekta SEM S TEBOJ.
Pojasnjuje, da prinese otrok s svojim rojstvom v partnerski odnos neko novost, radovednost, veselje, predvsem pa željo po stiku z drugimi, saj smo že po naravi bitja odnosov: "Njegov celotni tako psihični kot fizični razvoj je odvisen od ljubečih, toplih in pristnih odnosov, ki jih ustvari s pomembnimi drugimi. In te pomembni drugi so starši, ki sta najbolj pomembni osebi v otrokovem življenju."
Način kako bo doživljal ta svet, se bo vpisal preko vzdušja, ki vlada med staršema. S takimi občutji bo vstopal v svet. Odnos, ki vzpostavi družino, je partnerski odnos. Če med partnerjema vlada iskrenost, povezanost, sočutje, pristnost, bo tak otrok razvil zdrav odnos do sebe, do okolice v kateri živi.
Lili Kodelja, univ.dipl.socialna delavka
Tudi, ko se bo soočal z izzivi v življenju, bo po njenih navedbah vedel, kam se obrniti in kje poiskati pomoč. Dodaja, da bo partnerski odnos, ki temelji na nasilju, konfliktih, ki so na »dnevnem redu«, neki prisiljeni prijaznosti, otroka naučil »odrezati se« od svojih čutenj, svoje notranjosti. Razvil bo način, kako se zaščititi pred stisko, ki jo doživlja v sebi.
Najprej partnerja drug drugemu, šele nato starša
"Otrok se rodi v določene vzorce, vzdušje v družini, saj partnerja v njun odnos prineseta vsak svoj nahrbtnik iz svojih primarnih družin. Prineseta kot temu rečemo »domačnost«, kar pomeni nekaj znanega, varnega-mislim o občutjih in čutenjih, seveda na nezavedni ravni," opisuje Lili odelja. Primarni odnos se nato po njenih besedah ponovi v partnerskem odnosu: "Na nek način ponovno odigrata lastna vzdušja in poskušata zaceliti svoje psihične rane iz preteklosti. Te nezavedne vsebine iz njunega otroštva, to kar starša prinašata v njun odnos, družino, to ju povezuje kot partnerja, kot zakonca."
Moški in ženska imata po njenih besedah dve vlogi in sicer biti v prvi vrsti najprej partnerja drug drugemu, šele nato sta lahko starša svojemu otroku. Opozarja, da otrok opazuje, kako se vedeta drug do drugega kot moški in ženska. Opazuje, ali se znata objeti, sta nežna drug do drugega, se kdaj poljubita, v mejah normale ... "Vse to otrok občuti, začuti, saj opazuje tudi neverbalno komunikacijo med staršema. Hči razvije model ženskosti pri očetu, sin pa pri mami. Če se partnerja v svojem odnosu počutita varno, se bosta varno počutila tudi kot starša, brez tega, da bi se drug ob drugem počutila ogroženo, zavrnjeno, krivo ..." opisuje.
Predpogoj za dobro starševstvo je dobro partnerstvo, saj iz partnerstva črpata moči za starševstvo. V kvalitetnem partnerskem odnosu omogočita otroku čustveni prostor. Kaj to pomeni? V takem odnosu lahko partnerja sodelujeta kot samostojni osebi, ne da bi drug ob drugem doživljala občutke krivde zaradi svoje nemoči. Vsak lahko ob otroku razvije svojo vlogo, držo kot starša.
Lili Kodelja, univ.dipl.socialna delavka
Zato otroci prevzemajo različne vloge
Lili Kodelja pojasnjuje, da je družina sestavljena iz zakonskega, starševskega in otroškega podsistema. Vsak ta podsistem ima svojo nalogo. Naloga partnerjev oziroma zakoncev je, da sta spoštljiva drug do drugega, zaupljiva, iskrena in sočutna. Starševska naloga pa je, da otroku dasta prostor, kjer bo otrok čutil, da je ljubljen, sprejet, varen.
Naloga otrok pa bi morala biti ta, da so otroci, da živijo svoj otroški svet, ki izraža radovednost, igrivost, opazujejo svoje starše: "Starši smo največji zgled otrokom. Kaj se zgodi, če te naloge niso razporejene, če ni razmejitev? Otroci prevzamejo v družini določeno vlogo, ki jo bodo preigravali seveda nezavedno, lahko so rešitelji, problematični otroci, postaršeni otroci ..."
Bolj ko je partnerski odnos škodljiv za otroke, bolj bodo otroci prevzemali različne vloge. Ker kaj si želi otrok s tem? Ponovno povezati starše. Partnerja se bojita soočiti z lastnimi težavami. Kar je najhuje in lahko enačimo kot zlorabo je to, da starša ta čustveni primankljaj iz partnerskega odnosa iščeta pri otrocih. Otrok bo odigral, preigral vlogo kot npr. postati upornik, ker je bolje, da se starša ukvarjata z otrokovim neprimernim vedenjem kot da bi se ukvarjala s svojim partnerskim odnosom.
Lili Kodelja, univ.dipl.socialna delavka
Biti kot otrok v družini, kjer se starša prepirata, kjer je prisotno nasilje, zlorabe ... Takšen otrok po njenih besedah živi ves čas živi v stresu, nekem naporu. Čuti stisko, bolečino, sram, izgubo, žalost, jezo: "S takim vzdušjem iz svoje primarne družine bo sam vstopal v partnerski odnos in igral vlogo, ki mu je nezavedno bila dodeljena v njegovi družini."
Kot že omenjeno, je predpogoj za dobro starševstvo dobro partnerstvo. Otroci ne potrebujejo popolnih staršev, ampak dovolj dobre starše, ki se zmorejo otroku tudi opravičiti. Starša sta tista, ki otroku dajeta občutek varnosti, zaupanja v svet, predvsem pa občutek, da je v redu.
Mlajši otroci še ne razumejo, kaj se dogaja med staršema. Vendar napetost, prepire, nasilje, odraža na telesni ravni, jih je strah, zbolevajo. Starejši otroci izgubijo zaupanje v svet, ker če starša nista enotna, drug drugega ogrožata, sta ves čas v nekem konfliktu, kako lahko tak otrok zaupa drugim. Izgubi občutek varnost.
Otroci opazujejo kako starša regulirata svoja čutenja, kaj naredita ko sta v stiski. Če npr. otrok gleda kako oče pretepa mamo, bo sam razvil vzorec, da je to sprejemljivo. S takim vzorcem bo vstopil v lastni partnerski odnos in bo ali sam ponavljal ta model ali pa bo tisti, ki doživlja nasilje.
Zakaj slab odnos med staršema, ki sta še skupaj, tako slabo vpliva na otroke? Kako otroci krege in morebitne žalitve med staršema sprejemajo, doživljajo?
Slab partnerski odnos med staršema otrok čuti kot napetost tako na telesni kot čustveni ravni. V takih družinah, kjer se starša kregata, ponižujeta, izogibata drug drugega, otroci »bežijo«. Bežijo v svoj svet kot so osama, knjige, soba, virtualni svet, kjer se bodo počutili sprejetega, slišanega, na klik in všeček srečnega. Dobijo občutek, da so starši zapustili njega kot otroka. Za takega otroka ni čustvenega prostora v družini.
Slab partnerski odnos pomeni, da se partnerja drug ob drugem počutita manjvredna, samokritična, sovražna do sebe in partnerja. Otrok to doživi kot grožnjo lastne varnosti, ker ga je strah, da bo izgubil tiste, ki so mu najbolj pomembni. Kregi, žalitve ... Vse to otrok prevzame nase in razvije občutek, da je on kriv za nastalo situacijo. Pomembno je vedeti, da otrok ni nikdar kriv za prepire med starši. Otrok je samo povod za nekaj, kar je že globoko v njima.
Vsaka starša, tudi tista, ki imata dober partnerski odnos, imata včasih nesoglasja. Kako naj jih rešujejo, da s tem ne bodo negativno vplivali na otroke?
Konflikti, nesoglasja so del vsakega odnosa, ki kot vemo je »živ« in ga je potrebno negovati. Če se starša skregata, ni to nič narobe, je pa razlika ali so konflikti med staršema prisotni dnevno, ko je otrok konstantno priča starševskim konfliktom ali pa se to zgodi občasno, saj vemo, da kjer se počutiš varno, se je varno tudi skregati. Če si kot otrok priča občasnim nesoglasjem med starši in če starša iščeta načine kako razrešiti ta nesoglasja, lahko to na otroke vpliva pozitivno. Na ta način se učijo kot že zgoraj omenjeno, da so odnosi živi, dinamični in da tisti, ki jih imamo radi imajo pravico oziroma so lahko različnega mnenja.
Kar je še najbolj pomembno, da otrok vidi, da spor ne pomeni konec odnosa. Obstaja cela vrsta načinov kako se lahko konflikti razrešijo, če seveda ne vključujejo nasilja in agresije. Predvsem je pomembno, da starša, če pride do konflikta, nista nespoštljiva in žaljiva drug do drugega. Naj se pomenita do konca in se potem opravičita drug pred drugim in to je tisto, kar nima negativnega učinka na otroka.
Pomembno je, da otrok vedno dobi sporočilo, da ni kriv za prepir med staršema.
Veliko je staršev, ki ostajajo skupaj predvsem zaradi otrok, se pa že dolgo, po domače povedano, ne prenašajo več. Kaj bi svetovali tem staršem?
Sem mnenja, da vedno obstaja iskrica in upanje za partnerski odnos, ampak ne zaradi otrok, ampak zaradi njiju. Če le obstaja upanje in želja biti drug z drugim, vedno obstaja pot, le želeti si jo morata. Sama sta se nekje v odnosu »zataknila«, ne zmoreta sama naprej, zato je zdravo in na nek način je to higiena odnosa, poiskati strokovno pomoč.
Tukaj izključujem nasilje, zasvojenost, kjer mora eden od staršev oditi, saj otrok mora dobiti sporočilo, da to kar počne npr. oče ni sprejemljivo. Otrok se mora naučiti ničelne tolerance do nasilja.
Je pa v nekaterih primerih bolje, da se starša ločita kot pa živita v slabem partnerskem odnosu, saj se s tem otrok na nek način olajša, zadiha, ker se sprosti napetost, v kateri je živel. Če starša ostajata skupaj zaradi otrok, otroci hitro začutijo, da starša trpita drug ob drugem. »Prisiljena« prijaznost v kateri je »mučno« živeti. Otrok se spet vpraša:«Kaj sem naredil narobe?«
Kako na otroka vpliva, da vidi mamo ali očeta žalostnega, predvsem zaradi krega s partnerjem ... Da morda mati ali oče celo jokata ...
Nič ni narobe, če otrok vidi, kako se starš počuti. Pomembno je, da mama oziroma oče ubesedita kako se počutita, ter otroku povesta, da ni nič kriv ter da sta odrasla in bosta poskrbela zase. To pomeni, da si bosta poiskala nekoga za pogovor, na primer sorodnike, prijatelja, si bosta poiskala strokovno pomoč.
Tukaj obstaja past, da začne starš otroku nehote razlagati o tem, zakaj je žalosten, joka, po možnosti omenja drugega partnerja in njegove »napake«. Tak otrok prevzame skrb in odgovornost za tega starša, čemur rečemo postaršenje otroka in ga lahko enačimo z drugimi vrstami nasilja. Otrok čustveno skrbi za tega starša na način kot bi to moral početi oče ali mama. Gre za grobo čustveno nasilje, ki pa je za otrokov razvoj izredno škodljivo.
Jasno je torej, da morata starša skrbeti za zdrav medsebojen odnos. Kakšen je vaš nasvet za ta zdrav odnos in kdaj je tisti alarm, ko že zelo škripa in potrebujeta partnerja tudi strokovno pomoč?
Prvi in najbolj zdravilen nasvet je seveda pogovor med partnerjema. Zelo je pomembno, da partnerja, ko pride do prepira, spregovorita o tem, kaj oba čutita. Na ta način omogočita čustveni prostor drug drugemu. Pomembno je, da poskrbita zase na način, da drug drugemu sporočita, kje jima je težko in kje si lahko pomagata.
Na zdrav medsebojen odnos močno vpliva tudi hvaležnost, da si lahko drug drugemu povesta stvari zaradi katerih sta hvaležna. Biti sočutna drug do drugega in se odločiti za prijaznost v prvi vrsti zaradi sebe. Pomembno je, da imata občutek, da lahko govorita o svojih občutjih, ne da bi drug drugega zavrgla. Biti slišan, razumljen v odnosu je tisto kar šteje. Če bosta zmogla to podariti drug drugemu, bosta zmogla to podariti tudi otroku brez krivdiranja, obtoževanja. Alarm v partnerskem odnosu je že ta občutek, da si sam kljub temu, da si z nekom v odnosu. Čutiš praznino, osamljenost, nepomembnost, utrujenost.
Kaj lahko pri medsebojnem odnosu partnerjev naredi terapija?
Terapija je priložnost, možnost, prostor, kjer se bosta mogoče prvič slišala, razumela, dala prostor drug drugemu, da izrazita kar čutita, pripovedujeta drug drugemu. Pomembna je varnost, kjer bosta prišla do trenutka, ko bosta lahko drug drugemu rekla: «Zdaj te razumem.« Na ta način poskrbita zase, ker si to zaslužita. Spoznata, da na terapiji terapevt ne spreminja njiju, ampak način kako vstopata v odnos. Terapevt raste skupaj z njima in njuna terapija se začne, ko izstopita iz prostora v katerem sta.
Partnerja se na terapiji poskušata vživeti drug v drugega in na ta način dobiti novo izkušnjo odnosa.
Zelo mi odzvanja primer 9-letnega dečka. Starša nista vedela, ali bi ostala skupaj, seveda zaradi otrok, ali bi šla narazen. Seveda sta fanta napotila na terapijo, saj je z njim nekaj narobe. V šoli je svojo stisko izražal z neprimernim vedenjem, pretepanjem.
Starša sta skrbela zgolj za svoj čustveni svet. Za otroka ni bilo prostora. Deček je skrbel za počutje obeh staršev. Ni bilo nikogar, ki bi ga slišal, razumel. Na terapiji je večkrat povedal:« Ne tega povedati staršem, da jih ne bi skrbelo.« Starša nista zmogla, znala, želela slišati otrokovo stisko. Deček si je želel le slišanosti in občutka, da je nekomu pomemben in tako kot si otrok želi-biti tukaj in zdaj.
Kaj pa ločeni starši ... Zakaj je tako pomemben kasnejši »fer in prijateljski« odnos?
V prvi vrsti zato, ker sta starša in bosta starša do konca življenja. Te vloge jima ne vzame nihče, tudi če si poiščeta nove partnerje. Kot starša morata biti pripravljena sodelovati in se obveščati o otrokovem stanju, vedenju, uspehu, zdravju. Vsak otrok si želi, da bi se starša zanimala zanj, kaj se dogaja. Ločila sta se kot moški in ženska in ne kot starša. Otrok ne sme postati sredstvo maščevanja za njun neuspeli partnerski odnos.
Kako lahko pri ločenih in neločenih starših na otroke vpliva kritiziranje drugega partnerja ali celo žalitve? Zakaj je to tako škodljivo za njuna otroka?
Nikoli in nikdar ne kritiziramo, ne žalimo drugega partnerja, saj s tem otroka oropamo drugega starša. Odvzamemo mu tisto, kar mu je najbolj pomembno, kogar bi on rad spoštoval.
S tem ko blatimo partnerja, blatimo samega sebe. Otrok nam ne bo verjel, izgubljal bo zaupanje in slej ko prej to tudi očital. Ko kritiziramo drugega partnerja ali ga celo žalimo, otroka uporabimo kot sredstvo za maščevanje partnerju. Kar lahko označimo kot čustveno zlorabo.
Bi našim bralcem, staršem radi še kaj svetovali?
V teh časih v katerih smo se znašli, ritmu dneva, ki nam ga narekuje življenje, hitenje, obveznosti ... V vsem tem je za marsikoga težko. Ni časa drug za drugega, skrbeti za odnos v katerega je vključena tudi vzgoja je izziv. Živimo površinsko. Kolikokrat zmoremo drug drugega iskreno in pristno vprašati, kako se počuti ob nas? Ali zmoremo naše otroke vprašati kako se počutijo, da jih v isti sapi ne zasujemo zgolj z vprašanji o šoli, ocenah?
Ustavite se. Vzemite si čas drug za drugega. Cenite družino. Bodite hvaležni drug za drugega. Odločiti se za partnerski odnos pomeni skupna rast. Kot partnerja omogočiti prostor drug drugemu. S tem, ko partnerja poskrbita zase in za njun odnos, sta zgled tudi otrokom. Poslušati in slišati čutenja ter potrebe drug drugega. Ali se zmoreta partnerja slišati tudi v svoji ranljivosti?
anja.scuka@zurnal24.si
