Ni se želel pogovarjati z mamo, ker je vpila nanj

Čeprav je koronsko obdobje že daleč za nami in se je življenje znova vrnilo v svoje tirnice, Pavlina Finžgar pri svojem delu opaža, kakšne posledice je pustilo koronsko dogajanje.

"Zgodile so se velike spremembe. Kar naenkrat se je kompas življenja obrnil v drugo stran. Vse znano je čez noč postalo ovito v neznano, vse, kar so nas učili, se je spremenilo. Z novim je prišla nemoč, velike spremembe, postavljeni smo bili v to, da je za normalno življenje treba spremeniti skoraj vse," pripoveduje in dodaja, da so bila naša zavedanja, prepričanja in delovanje tedaj pred izzivi.

Čeprav smo se temu prilagodili vsak na svoj način, je po njenih besedah ostala velika praznina: "Kot bi nam v otroštvu dali lepo, mehko, prijetno igračo in nam jo po tem, ko je ta postala naša ljubljena, ki je imela svoj vonj, svoj dotik, ko smo z njo delili vse svoje lepe in težke trenutke, vzeli." Več o težavah po koronskem obdobju lahko preberete v intervjuju: "Name se obračajo starši, ker se otrokom dogajajo težke stvari".

intervju Zdravje "Name se obračajo starši, ker se otrokom dogajajo težke stvari "

"Možgani se šele razvijajo"

Pavlina Finžgar opaža danes veliko nemoč staršev, zato jim svetuje, naj gledajo na svoje otroke kot na same sebe v otroških letih.

"Kot relacijska družinska terapevtka na svojih srečanjih s klienti vedno znova odkrivam globine prvih odnosov s starši," pravi in dodaja, da je naša osnova tudi naša pot naprej in je lahko nekaj, na čemur slonijo naši zanamci: "In to osnovo lahko kot odrasli gradimo tudi sami, z zavedanjem, da so nam naši starši dali tisto, kar so znali, zmogli dati, kar so sami prejeli. Da imamo kot odrasli možnost, da sebe ustvarimo po svojih željah, potrebah, po tem, kar si želimo in kar prinaša današnji čas, ki se bo vedno spreminjal, prinašal izzive in spremembe."

Svetuje, da začnemo kot starši graditi sebe z zavedanjem, da naše otroke vidimo kot sebe v njihovih letih, jih doživljamo in sprejemamo kot najbolj čudovito darilo, da njim in sebi podarimo točno tisto, po čemer smo mi tako hrepeneli in si želeli: "Biti tam, sprejeti, poslušati, učiti s strpnostjo in sočutjem, razumevanjem, varnimi mejami, da se možgani lahko razvijajo in da bodo lahko postali  funkcionalni odrasli."

Učiteljica, ki je izgorela

Pavlina Finžgar opozarja, da so vsi, ki opravljajo poklice med ljudmi in z veliko odnosi, danes izpostavljeni prej opisanim doživljanjem današnjega sveta. Verjetnost, da zaradi vpetosti v te odnose izgubimo svoj kompas, je še večje, če se posamezniki nimajo časa ukvarjati z odnosi, ker so jim dodeljene druge delovne naloge. 

Verjetno je zelo težko v razredu s skupino otrok doživljati razmišljanje, občutja in telesno izražanje ter obenem slediti učnemu načrtu. Še posebej, ker je bil včasih način vzgoje precej drugačen kot danes.

Pavlina Finžgar, zakonska in družinska terapevtka stažistka iz Terapevtskega društva Družinski center Hiška

Naša sogovornica je izpostavila učiteljico, ki je izgorela. Pri odnosih med otroki in izzivi staršev, ki bi radi za svoje otroke le najboljše, se je počutila povsem nemočno. "Kadarkoli se je želela posvetiti posameznemu otroku, je učni načrt ostal nedotaknjen, in to se je začelo nabirati. Kadarkoli je želela slediti učnemu načrtu, je kdo od otrok s svojim izražanjem preusmeril pozornost. Znašla se je v začaranem krogu, kjer je njeno telo reklo 'dovolj'. Za mesec dni je ostala brez glasu, nobene noči ni prespala," opisuje.

Vsak starš si po njenih opažanjih želi za svojega otroka najboljše, največ pozornosti, da vzgojitelji čim bolj sledijo dinamiki družine. To pa velikokrat pripelje do izgorelosti vzgojiteljev in ti poiščejo pomoč tudi pri terapevtih.

"Danes otroci toliko hitreje odraščajo, puberteta se danes opaža prej. Vsekakor je danes težje kot nekoč ravno zaradi sprememb, pritiskov, ki jih čutijo s strani nadrejenih, staršev, sistema samega. Svet je drugačen, možnosti je vse več in vse težje se je posameznikom, zaposlenim v takih službah, prilagajati skupini, ki odraža vso barvitost doživljanja v sebi. In to projicira nanje," dodaja. 

"Vse to je nasilje"

Zakonska in družinska terapevtka stažistka pojasnjuje, da se otroci najhitreje prilagajajo spremembam. Še posebej najmlajši, ko je v njihovem svetu manj spomina, tako možganskega kot telesnega, si skozi svet čutenj ustvarjajo svoje razlage, svoje načine preživetja. Pravi, da je pomembno, kako ob njih to doživljamo starši, ki smo ogledala in otroci preslikajo naše načine spoprijemanj s situacijo.

Saša Despot

Izzval je prijateljice, da se skregajo

Zaupala nam je zgodbo fanta, ki je na pogovoru povedal, da je vsak vikend izzival prijateljice, da se skregajo. To je počel z objavami  na družbenih omrežjih, kjer ima na tisoče sledilcev. Otroku je bilo pomembno, da je imel toliko sledilcev, ker je tako vedel, da ga spremljajo. "Oče je bil zaradi dela veliko odsoten, mama skrbi še za mlajše sorojence, zato sta starša za njegovo početje izvedela šele po nekaj mesecih. Odzivi staršev pa so fantu pokazali, da je lahko viden, slišan, da je sprejet," opisuje. Na srečanjih so izražali vse, kar je doživljal tudi sam otrok, od jeze, nemoči, žalosti in razočaranja, "vse dokler, se med njimi skozi terapevtski proces niso vzpostavili zaupanje, varnost, sočutje in bližina." Pojasnjuje, da danes ta otrok ve, kje dobi bližino, ljubezen in varnost. Varnost postavljenih mej pa mu pomaga, da ve, do kam lahko raziskuje svet.

Pogovori v družini so po besedah Pavline Finžgar nekaj, kjer se lahko učimo skupaj: starši otroke in otroci starše. "Mirna, spoštljiva, in varna komunikacija znotraj družine je lahko ključna za vsakega posameznika, da točno ve, kje je dom. Zato je model odraslih tako pomemben pri razvoju otrok. Pri zavedanju, da je dom tam, kjer lahko izrečemo, izrazimo, razrešimo vse strahove, nemoči, jeze, žalosti, vsa težka občutja, ki so doma skozi sočutno sprejemanje in varen odnos odraslih postala zregulirana in njihova moč manj intenzivna," opisuje.

Saša Despot

Komunikacija naj bo vedno mirna

"Ker v družinskem centru Psihoterapija Hiška delamo tudi z otroki, se res zgodi, da nam starši pripeljejo otroka, rekoč, da je v otroku polno jeze, žalosti in da bi si želeli pomoč. Seveda sprejmemo vsakogar, ki je v stiski," pojasnjuje in dodaja, da je otrok v stiski to jezo in žalost najverjetneje začutil ravno v nekem sistemu, ki je lahko družina.

V pogovorih in preko različnih tehnik dela otrok kmalu dobi besedo in drugačne možnosti odzivov. Pokažemo mu, da je tudi prek mirne, spoštljive, sočutne komunikacije možno priti do umiritve čustev in občutenj, ki jih doživlja. 

Pavlina Finžgar, zakonska in družinska terapevtka stažistka iz Terapevtskega društva Družinski center Hiška

Posebej pomagajo staršem, saj se bo otrok še naprej vračal k njim in bo še naprej odraščal v sistemu, ki mu je dan.

"Ko je bil otrok jezen na mamo, ker se mu zdelo, da ga ni slišala, je s seboj prinesel veveričko. Ni se želel pogovarjati z mami in je sedel na drugo stran sobe. Mama ga je povabila, naj pride k njej, a ji je rekel, da ne želi, ker je vpila na njega," se spominja. 

Predlagala je, da veverička poje vse njegove jezne orehe, kasneje še mamine. Deček je stopil do koša za smeti in povedal, da je veverička odložila vse orehe jeze v koš. Naša sogovornica poudarja, da je zelo pomembno, da otrok lahko čuti in odloži jezo: "Da je brez teže jeze lahko odnos drugačen. Pogovorila sta se o načinu komunikacije, o spoštovanju, ljubezni in sočutju. Kako lažje je potem stekel pogovor, kako je njuna ranljivost postala povezava do toplega in ljubečega objema." Terapevtka Pavlina Finžgar dodaja, da so vključenost staršev, stalno učenje in prestavljanje meja, ki otroku pomenijo varnost, pomembni za nadaljnji razvoj otrokovih možganov.

dezurni@styria-media.si