Letos mineva deset let od začetka delovanja društva Dam. Isto leto ste "pognali“ tudi forum Ne boj se. Glede na to, da depresija pri nas še vedno velja za tabu, da si ljudje o njej še vedno ne želijo, upajo spregovoriti na glas, ste takrat, pred desetimi leti zagotovo orali ledino?
Seveda. Še danes mnogi rečejo: "Ta je pa šel v Polje!“ Človeka tako radi stigmatiziramo, namesto da bi preprosto rekli: "Bolan je“. Depresija je bolezen. Tako kot rak, zlomljena noga. Je pa res, da je danes stigma v glavnem padla. Tudi z našo pomočjo. Leta nazaj se o anksioznosti in depresiji ni toliko pisalo v medijih. Danes pripravljajo oddaje. Na našo pobudo. Bili smo prvi, ki smo javno spregovorili o osebnih izkušnjah.
Društvu ste se torej pridružili na osnovi osebne izkušnje?
Zaradi garanja v službi me je doletela izgorelost. Znak so bili panični napadi, ki so mi v nekem trenutku dali vedeti, da ne morem več. Sledila je bolniška, antidepresivi. Prišlo je obdobje, ko sem spet lahko delala, pa spet ni šlo. Za tem sem se odločila za kognitivno - vedenjsko terapijo v Begunjah. Gre za edino bolnico v Sloveniji, ki ima terapevtski oddelek, s programom tritedenskega sproščanja, sledi terapija.
Kako ste takrat, pred desetimi leti sploh prišli do društva Dam?
Ker nisem razumela in vedela, kaj se mi dogaja, sem začela iskati informacije iz knjig in spleta. Forum www. Nebojse.si je začel delovati leta 2004, ravno v času mojih težav. Ko ugotoviš, da nisi sam na svetu, da je na drugi strani še nekdo, s podobnimi težavami, je veliko lažje. Pomagajo ti izkušnje drugih, ki so se že izvlekli iz bolezni. Potem sem se odločila, da svoje izkušnjo delim, pomagam drugim, pa tudi sebi.
Kako deluje forum Ne boj se?
Preko foruma poskušamo nuditi čim več informacij o tem, kam naj se ljudje obrnejo. Želim poudariti, da gre pri nas za laično mnenje. V rubriki zdravila večkrat naletimo na predloge o tem, kakšna zdravila naj kdo vzame. V tem primeru se vedno odzovemo, opozorimo, da so takšna mnenja nestrokovna. Pred nekaj meseci se je naprimer pojavil farmacevt, ki je "soliral“, dajal vtis avtoritete na tem področju - v smislu: "Ta zdravila jemlji, ta opusti". Tukaj smo posegli, z rdečo podčrtali, opozorili gospoda.
Ker je mlada mamica zaradi jemanja AD imela stranske učinke, ji je nekdo predlagal lexaurin, ki sodi med tablete, ki povzročajo omejeno sposobnost vožnje. Gospa je hodila v službo, pred tem pa vozila otroke v vrtec. Pri takih nasvetih opozorimo.Če ima gospa stranske učinke, naj vzame bolniško.
368.287 prispevkov v 10.385 temah od 4.771 uporabnikov, takšna je zadnja statistika, ki sem jo zasledila na forumu.
Kdo vse se obrača na vas?
Veliko je takih, ki samo berejo, iščejo informacije od drugih. Medijske objave nam zelo pomagajo, članstvo se povečuje in to je dobro.
Kakšne so te informacije?
Poleg različnih zapisov strokovnjakov, spremljanja novosti, so na naši strani tudi priročniki, nekakšna navodila za ravnanje, ki se jih da natisniti. Vedenjska terapija v sedmih korakih je na primer tak priročnik, delovni zvezek. Leta nazaj smo člani društva preko evropskih sredstev pridobili denar in prevedli nekaj zelo koristnih priročnikov.
Kaj predlagate človeku, ki je v stiski in se kot anonimnež prvič poveže na forumu?
Najprej ga poskušamo izvleči iz tega, da je vse samo slabo. Naj se potrudi in konkretno opiše kaj čuti, kaj je narobe in to deli z drugimi. Seveda so to zelo subtilne zadeve. V zadnjem času je največ primerov izgube službe, kjer naletimo na paradoks. Imaš ljudi, ki so zelo zaposleni, ujeti in si neizmerno želijo nekaj časa zase, na drugi strani se pojavi nekdo, ki službe nima. Ko mu predlagamo, naj gre vsak na sprehod, tega noče ali ne more. Ljudje so v različnih situacijah. Takoj, ko vidimo, da je stiska huda, priporočamo urgenco in to takoj.
Še velja, da je okoli novega leta in praznikov ljudem najhuje?
Takrat se pri depresiji pojavi problem osamljenosti. V medijih se prazniki tako na veliko izpostavljajo, vsa ta družinska idila, nakupovanja. Človek se počuti, kot da ne spada v ta svet. Imaš ljudi, ki novo leto in božič preživijo na forumih.
V društvu obstajajo tudi skupine za samopomoč, kjer se ljudje dobivajo, družijo...
Društvo Dam je v Ljubljani ustanovilo prvo skupino za samopomoč. Takrat so nam veliko pomagali tudi v psihiatrični bolnišnici Begunje, kjer so nas priporočali ljudem, ki so končali terapijo. Danes poleg ljubljanske, delujejo še celjska, obalna, koroška, mariborska in skupina za samopomoč Novo mesto.
Kako deluje skupina, kdo jo vodi?
Naše skupina ni terapevtska, je podporna . Vodja skupine je v glavnem usmerjevalec, da je debata bolj konstruktivna. Seveda si ljudje pripovedujejo težave, občutke. Vendar je treba tudi ukrepati, kaj narediti, da bi bilo boljše. To vodja najprej predlaga. Vodje skupine so prostovoljci, z osebno izkušnjo, ki se ves čas izobražujejo. Sicer smo vsi mi prostovoljci.
In kaj najprej predlagate ljudem, ki pridejo prvič v skupino?
Najprej jih usmerimo k strokovnjaku, torej v strokovno vodeno obravnavo. Antidepresivov (AD) ne promoviramo, povemo le svoje izkušnje. Dejstvo je, da mnogim AD zelo pomagajo. Če jih ljudje kljub temu zavračajo, se jih ne prepričuje v to. Seveda jih spodbujamo, da na naši internetni strani poiščejo čim več informacij.
Kdo vse prihaja v skupine za samopomoč?
Največ jih je starih od trideset do štirideset let, ki imajo težave z depresijo. Starostna meja se znižuje. Imamo kar nekaj mladih nad dvajset let. Njihova težava je v glavnem socialna fobija, ki jih blokira pred študijem.
Kaj pa na forumu? O kakšnih težavah pripovedujejo ljudje?
Na forumu je največ anksioznih ljudi, ker so ti ljudje bolj aktivni, prej poiščejo pomoč. Depresivni so pasivnejši, zaprti vase. To lahko pojasnim z enostavno definicijo: Pri anksioznosti se ves čas sprašuješ: "Kaj pa če? Kaj pa, če me bo strah? Me bo stisnilo, ko bom prišel tja?“ Depresija je bolj: "Zakaj?“ Nezdravljena anksioznost pogosto pelje v depresijo.
Je izgorelost neka vrsta depresije?
Ne. Izgorelost je faza utrujenosti. Preveč dela, dokazovanja, prioritete so porušene, zasebno življenje zamenjaš s službenim. Ni več družine, prijateljev, ne vzameš si časa zase. Je pa res, da izgorelost, če ne spremeniš obnašanja, najpogosteje vodi v panične napade, sledita anksioznost, depresija. S paničnimi napadi se pogosto soočajo tudi vodilni kadri, menangerji. Ker niso podrejeni drugim, svojo anksioznost pogosto blažijo z agresijo do drugih. Tudi oni se spopadajo s strahom pred begom iz situacije. Izpeljejo ga na elegantnejši način, ker si to lahko privoščijo, s češ: "Imam sestanek in moram oditi.“
Kakšno je vaše mnenje o AD- jih? Veliko se govori o njihovih stranskih učinkih, o tem, da jih zdravniki s preveliko lahkoto predpisujejo, da so škodljivi.
Na samem začetku delovanja društva smo se zavzeli, da so splošne zdravnike začeli usposabljati za predpisovanje AD- jev in to tudi dosegli. Zakaj? Ker so splošni zdravniki pred tem le napotili k psihiatru. Preden si prišel do psihiatra, do zdravila, je bilo seveda že pozno.
Se strinjate, da danes osebni zdravniki prehitro napišejo recept za AD?
Iz ene skrajnosti smo prešli v drugo. Ljudje pri splošnem zdravniku dobijo premalo informacij. Zdravniki jih sicer poslušajo, dajo AD, ne povedo pa, da so prvi mesec stranski učinki lahko tako zelo neprijetni, da želiš prenehati z jemanjem. Človeku, ki je na dnu, pa zdravilo lahko pomaga. Zdravniki pogostokrat ne povedo, da je vzrok depresije porušeno kemično ravnovesje. Seveda gre tukaj pogosto za miselne vzorce, da nisi dovolj dober, uspešen, skratka nizka samopodoba, ki je v veliki meri odvisna od razmer v otroštvu. Zdi se mi, da bolnik pri svojem splošnem zdravnikih dobi premalo informacij o tem, da se lahko slaba samopodoba reši že s terapevtskim pogovorom.
Pa vendarle napredujemo, začelo se je premikati na bolje. Poleg tega, da se obolezni, ki naj bi jo imel že vsak četrti v Sloveniji, več govori, tudi v javnem zdravstvu zaznavajo problem?
Zelo podpiram t. i. edukacijske skupine, ki jih je začela uvajati dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. Strokovnjaki usposabljajo pomožno osebje v zdravstvenih domovih, za vodenje skupin, v katerih dobijo ljudje informacije o depresiji. Nekateri zdravstveni domovi danes že nudijo to storitev na koncesijo. To je velik korak, ki se ga poslužujemo šele zadnjega pol leta.
Kolikim ste pomagali, ko je bilo zelo hudo, preprečili samomor?
Kar precej uporabnikov se je na pobudo naših vodij skupine za samopomoč obrnilo na urgentno obravnavo, tudi zaradi samomorilskih teženj. Tudi preko foruma zaznamo stisko. Imamo prostovoljko, s podobno izkušnjo, ki seveda še kako dobro prepozna, kako daleč je šla zadeva. Štiri ljudi sem sama napotila v posebno skupino, ki se ukvarja z samomorilnostjo. Program so na pobudo pokojnega dr. Marušiča uvedli Celju, ki še vedno velja za regijo z najvišjo stopnjo samomorilnosti pri nas.
Na forumu Ne boj se sem zasledila mnenje psihiatrinje Vesne Švab na poročanje o dejanju nemškega pilota, ki je namenoma zrušil letalo. Švabova meni, da je pisanje o tem odprlo vrata predsodkom in diskriminaciji in naredilo veliko škode strokovnjakom. Vaše mnenje?
Bila je storjena velika škoda, ker so dejanje nekoga, ki je ubil 150 ljudi, enačili s simptomom depresije. Depresija ni usmerjena navzven, je lahko le pridružena drugi, hujši motnji. Najhujša oblika depresije je samomor, za katerega se ve, da je usmerjen navznoter. Kljub temu, da je bolnišnica iz Duesseldorfa takoj reagirala s sporočilom, da je na diagnozo treba počakati, sem še prejšnji vikend poslušala, da je treščil zaradi depresije. Navajanje v medijih: "Zaradi depresije pognal v smrt“ je naredilo veliko škode. Depresija ni psihoza, ni shizofrenija. Depresivnim ljudem je zaradi tega samo še težje. Sama se spomnim, kako me je bilo strah, da bom kdaj prišla v fazo, ko bi želela narediti samomor, pa nikoli nisem imela teh teženj. To so težke stvari.
vanda.levstik@zurnal24.si
