Čeprav naši možgani predstavljajo le dva odstotka celotne telesne teže, ta pomembni organ ob običajnih okoliščinah porabi kar polovico dnevnih potreb po ogljikovih hidratih oziroma gorivu v obliki glukoze. Med akutnim stresom naši možgani potrebujejo še več, približno 12 odstotkov dodatne energije, ki si jo najraje poiščejo v sladkarijah.
Ogljikovi hidrati (OH) so najpomembnejše energijsko hranilo v telesu, saj jih primerjavi z beljakovinami in maščobami telo lahko hitreje uporabi kot vir energije. Določeno količino ogljikovih hidratov možgani nujno potrebujejo za normalno delovanje (okoli 100 g/na dan). Razgradijo se v glukozo, ki kroži v krvi v obliki krvnega sladkorja.
Po besedah nemškega znanstvenika Achima Petersa z Univerze v Luebecku, diabetologa, ki se ukvarja tudi proučevanjem možganov, so se tisti, ki niso zaužili obroka in so bili v stresu, zelo slabo odrezali pri psiholoških testih. Po zaužitju hrane se je to spremenilo, je dodal in pojasnil, kaj se takrat dogaja v naših možganih.
Kaj se dogaja v možganih?
V središču dogajanja sta ventromedialni (VMH) in lateralni hipotalamus, področji v zgornjem delu možganov, ki nadzorujeta energijsko ravnovestje; vplivata na uravnavanje presnove, vzorce uživanja hrane in prebavne funkcije, povzema portal Scientific American.
Ko smo pod stresom, naraste raven hormona kortizola, zaradi katerega tudi tako hrepenimo po sladkorju. Ko ga vendarle dobimo, nam zraste raven drugega hormona - serotonina. Ta nas pomirja in sprošča. Na ta način organizem išče sredstvo za sprostitev. Sladkor sproži center za užitek in nagrado v možganih, dogajaja se nekaj podobnega, ko se nam nekdo nasmehne ali ko smo zaljubljeni.
Toda v hipotalamusu deluje tudi arkuatno jedro, ki je nekakšen stražar. Arkuatno jedro vsebuje dve različni skupini nevronov. Ko ugotovi, da jim zmanjkuje goriva oziroma glukoze, blokira pretok informacij. Možgani so torej zaznali potrebo po gorivu, in čeprav ga v drugih delih telesa ne potrebujemo, zahrepenimo po sladkem.
Padec koncentracije glukoze v krvi torej zmanjša sposobnost uravnavanja impulzov apetita ter se pojavi predvsem zvišana želja po visokokalorični hrani, ki jo imamo ljudje najraje. Da bi bolje razumeli ta odnos med možgani in OH, so. Peters in njegovi sodelavci testirali 40 ljudi, sodelujočih na sejah.
Najprej so jih prosili, da opravijo desetminutni govor pred tujci, medtem ko so na drugi seji samo prisostvovali in jim ni bilo treba govoriti. Na koncu dogodka so vsakemu izmed njih izmerili koncentracije hormonov kortizola in adrenalina v krvi. V tem času so imeli tudi na razpolago bife s prehrano.
Ugotovili so, da so bili udeleženci poskusa, ki so govorili preden so se najedl, pod bistveno večjim stresom in so po končanem govoru pojedli za povprečno 34 gramov ogljikovih hidratov več.
Če kar naenkrat zahrepenite po čokoladi, vam zanstveniko svetujejo, da si jo privoščite, vendar v manjših količinah, saj boste le tako ostali v formi in dobro razpoloženi.
Hrepenenje po sladkem se pogosto pojavi na delovnem mestu, kjer so ljudje pogosto pod stresom, njihovi možgani pa imajo povečano potrebo po energiji. Če ob tem ne jemo in se počutimo lačne, začnejo možgani iz telesa uporabljati glukozo, ki je sicer namenjena mišičnim celicam in procesu presnove maščob, kar je prav tako vzrok za povišane vrednosti stresnega hormona. To pomeni, da se počutmo slaba, kar pa ni edina posledica. Na a doljši rok se poveča tveganje za srčni napad, možgansko kap ali depresijo.
Malčki in želja po sladkem
Hkrati se možgani ukvarjajo z drugimi zadevami, to pa pomeni tudi slabšo koncentracijo. Po besedah znanstvenikov, tudii dojenčki kažejo izrazito željo po sladkem. Ker so njihovi možgani veliko večji v primerjavi z njihovimi majhnimi telesi, potrebujejo malčki veliko energije. Dobijo jo skozi materino mleko, ki vsebuje veliko sladkorja.
Stres v mladosti in sladkarije
Sčasoma se naša ljubezen do sladkarij zmanjšuje, vendar nikoli ne izgine, celo v odrasli dobi. Tudi glede tega, kako dolgo bo ta želja trajala, se ljudje razlikujemo med seboj, veliko naj bi bilo odvisno tudi od življenskih okoliščin.
Študije so pokazale, da ljudje s stresnim otroštvom pozneje v življenju pogosteje uživajo sladkarije. Pri nekaterih ljudeh možgani ne prejemajo energije iz telesnih rezerv, tudi če je dovolj maščobnih zalog. Eden od pomembnih vzrokov pa je tudi kronični stres, ki se mu poskušamo izogniti in se ob tem še zdravo prehranjevati.
