Največ vrtcev in šol lokalno pridelana in ekološka živila v prehrano otrok vključuje v deležu do deset odstotkov celotnega javnega naročila. "31 odstotkov zavodov za lokalno in 81 odstotkov za
ekološko prehrano je odgovorilo, da predstavljajo tovrstna živila med enim in desetimi odstotki javnega naročila," v strokovnem poročilu spremljanja prehrane s svetovanjem v vzgojno izobraževalnih zavodih za leto 2014 ugotavlja Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.
Sedem odstotkov šol in vrtcev je navedlo, da ne naročajo lokalno, štiri odstotke pa ne ekološko. Maksimalen količinski delež sadja in zelenjave iz lokalne pridelave znaša 81 do 90 odstotkov, kar zagotavlja šest odstotkov zavodov, medtem ko znaša maksimalen količinski delež ekoloških živil 31 do 40 odstotkov, kar izvajata le dva odstotka zavodov.
Lokalno in ekološko je predrago
"Zadeva je zelo preprosta, o tem ni potrebne veliko debate, ampak le, da se zadeve konkretizirajo," pravi Milan Čadež, župan občine Gorenja vas - Poljane, kjer na občinski zemlji že dve leti pridelujejo krompir, s katerim oskrbujejo tamkajšnje osnovnošolce. "Potrebno je predvideti kakšen evro več na otroka in spremeniti sistem javnega naročanja."
Javno naročanje brez zdrave pameti in odgovornosti
Da je, kljub temu, da je dobava lokalno pridelane hrane po spremembi pravilnika leta 2012 za zavode lažja, težava v sistemu javnega naročanja, pritrjuje tudi Aleš Kuhar z Biotehniške fakultete.
"Sistem javnega naročanja je rak rana celotnega slovenskega javnega naročanja," poudarja Kuhar. "Zakon o javnem naročanju je v Sloveniji popolnoma zgrešil svoj namen, saj je prenormiran in sili k goljufanju, s čimer iz naročanja izganjamo zdravo pamet in odgovornost. To je zelo velika anomalija in je ključen problem za to, da v šolah in vrtcih otroci jedo slabše, kot bi lahko jedli."
Kuhar poudarja, da na javnih razpisih zmagujejo podjetja, ki so specializirana za trgovanje, nimajo pa nobene zveze s fizično proizvodnjo hrane. "Gre za posrednike, ki so specializirani za to, da dobijo cenene izdelke ter prevrtijo razpis v svojo korist," razlaga Kuhar. "Imamo bizarne situacije, ko neki anonimni dobavitelji nabavljajo anonimne količine mesa ali drugih proizvodov javnim zavodom, a jih drugje sploh ne vidimo, medtem ko drugi proizvajalci, ki delajo po pravilih in črki zakona sploh ne pridejo zraven."
Lokalci se včasih sploh ne prijavijo
Izpostavljajo tudi problem nekontinuiranega zagotavljanja hrane skozi celotno šolsko leto, ne konstantno kvaliteto živil in nezadostna dokazila o ustreznosti živil, kot so deklaracija in izvor. Rejc se spominja, da so kmetje še pred 25 leti neposredno v šolo vozili mleko. "Kmetje imajo ustrezne kontrole," poudarja Rejc. "Da se dobiti zanesljivega partnerja, v tem ne vidim nobene težave," pravi Rejc.
Slaba organiziranost in primerjanje neprimerljivega
Kuhar poleg sistema javnega naročanja težavo vidi tudi v slabi organiziranosti in primerjanju neprimerljivega. "Če obstaja na strani naročnika, t. j. na strani organizatorja prehrane v vrtcih in šolah res iskrena želja in imajo podporo s strani poslovodstev šole oz. vrtca, je tudi sedaj mogoče v javne zavode vpeljati več hrane domačega porekla in to ne stane nujno nič več," poudarja Kuhar. "Nabavni strošek surovine, ki ga v enem delu plačamo tudi starši, se giblje okoli 30 odstotkov," poudarja Kuhar. "Absoluten delež surovine, ki pade na otroka, ni zanemarljiv, a ne predstavlja glavnine stroška šolske oz. vrtčevske prehrane."
Težava s poceni uvoženo prehrano pa nastane, ko med seboj primerjamo neprimerljivo. "Če primerjamo enak kakovostni rang hrane ni velikih razlik, kot se zdi na prvi pogled, ko primerjamo neprimerljive stvari," poudarja Kuhar. "Slovenci znamo zelo dobro definirati parametre kakovosti pri nakupu avtomobila, pri hrani pa nam gre malo težje ali pa sploh ne. Nižja cena nas absolutno premami, da ne rečem hipnotizira, tako da ne moremo razmišljati o čisto ničemer drugem."
