Zdravje > Otrok
8836 ogledov

Mateja Vilfan: "Kakšnega spola je oseba ne določajo genitalije, pač pa ..."

Mateja Vilfan Mateja Vilfan
"Njihova skrb in strah sta na nek način utemeljena, saj živimo v družbi, ki je še vedno homofobna in transfobna," pravi programska koordinatorca na področju socialnega varstva Legebitra Mateja Vilfan.

Društvo Legebitra deluje na področju pravic za istospolno usmerjene, biseksualne in trans osebe (LGBT), nanje se po nasvet pogosto obrneju tudi zaskrbljeni starši. Po besedah Mateje Vilfan so starši pogosto tudi v dvomih, ali so se na otrokovo razkritje odzvali pravilno. 

Na vaši strani sem videla, da svetujete tudi staršem. Kdaj in zakaj se najpogosteje obrnejo na vas?
Starši nas najpogosteje kontaktirajo v situacijah, ko so v stiski po razkritju otroka. Želijo preveriti, ali so se ustrezno odzvali, če bi se lahko odzvali drugače. Spet drugi iščejo varen prostor za pogovor, v katerem lahko postavijo vprašanja, ki si jih zastavljajo in z njimi ne želijo prizadeti otroka ali pa iščejo odgovore na vprašanja, ki se tičejo njihove starševske vloge in s tem odnosa do otroka.

Spola ne določajo genitalije. Kaj določa torej spol človeka?
Ko govorimo o transspolnih osebah se mi zdi pomembno razumevanje, da za naš družbeni kontekst velja spolni sistem, ki osebe ločuje izključno na ženske in moške. Binarnost spolnega sistema je povezana s konceptom biološkega spola, ki temelji na anatomiji, genitalijah in kromosomih. V skladu s tem se osebi ob rojstvu pripiše spol na podlagi genitalij. Pri transspolnih osebah se spolna identiteta, ki jo čutijo in se z njo identificirajo, ne ujema s spolom pripisanim ob rojstvu. Če torej odgovorim na vprašanje, spol človeka ne določajo genitalije ampak osebno doživljanje lastnega spola.

S kakšnimi strahovi se najpogosteje srečujejo starši, ki vas kontaktirajo?
Veliko staršev skrbi kakšno življenje bo živel njihov otrok, predvsem iz vidika varnosti. Skrbi jih, da bo njihovemu otroku zato, ker je istospolno usmerjen ali transspolna oseba v življenju težje, kot če bi živel v skladu s pričakovanimi normativi. Njihova skrb in strah sta na nek način utemeljena, saj živimo v družbi, ki je še vedno homofobna in stransfobna. Tukaj imam v mislih predvsem mikro raven v življenju posameznice ali posameznika. Ta se kaže v vsakdanjem življenju in v odnosih, ki jih ima. Podpora staršev je zato še toliko bolj pomembna saj je trden in ljubeč odnos med člani družine lahko ključen za otroka, ko je v stiski.

Pogosto je prisoten tudi strah pred odzivi okolja ali odzivi širše družine. To je predvsem pri družinah, ki živijo v manjših krajih, kjer se ljudje poznajo med sabo. Starše skrbi, da bo njihov otrok in s tem tudi družina predmet obrekovanj ali stigme.

Nekoliko več strahov je prisotnih pri starših transspolnih otrok, ki so v postopku potrditve spola. Tudi sicer ti starši v večini potrebujejo več podpore pri sprejemanju in razumevanju nove informacije o svojem otroku.

Na kakšne načine jim pomagate?
Staršem nudimo možnost svetovalnega razgovora. Če je le možno sama najraje vidim, da pridejo vsi člani družine saj se mi zdi pomembno, da vsak član pride do besede in je tudi slišan s strani vseh prisotnih. V primeru večjega interesa staršev organiziramo tudi srečanja podporne skupine. Na srečanjih si starši lahko nudijo medsebojno podporo in si delijo izkušnje.

Učitelji razred šola darilo konec šole Zdravje "Tak način šolanja se kaže na duševnem in telesnem zdravju otrok"

Kaj na splošno svetujete staršem, kako se najlažje približajo otroku, kako najlažje začnejo tudi bolj kočljive teme?
Zelo je odvisno od teme glede katere želijo starši govoriti s svojimi otroki. Predvsem se mi zdi pomembno, da starši sami pri sebi preverijo ali bi jih znal v komunikaciji omejevati kakšen predsodek, stereotip ali stališče, ki je lahko do otroka nespoštljivo, žaljivo. Ključno se mi zdi, da starši v komunikaciji izhajajo iz sebe, so iskreni do svojega otroka in spoštljivi. Če jih je strah in jih skrbi, potem je to nekaj, kar lahko otroku povedo.

Pogosto so namreč starši v pogovoru z otrokom pokroviteljski, delijo nasvete, očitke. Takšna komunikacija je lahko zelo kruta, otroka globoko prizadene in deluje razdiralno predvsem, ko govorimo o temah spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete. Otrok hitro lahko dobi sporočilo: "Ti si napaka", "si v breme svoji družini" … Popolnoma razumljivo je, da nekateri starši doživljajo, da se jim je celoten svet postavil na glavo in da postavljeni pred težko preskušnjo.

Če to povedo na oseben in spoštljiv način bo otrok dobil sporočilo: "Težko mi je, ker ne vem kako ravnati v tej situaciji. Potrebujem čas da razmislim, se mogoče s kom pogovorim. Ne glede na vse te imam rad. Samo čas potrebujem, da bom lahko razumel." Na takšen način smo iskreni, spoštljivi in ohranjamo integriteto otroka.

Kako se ponavadi odzivajo otroci in zakaj je pogovor tako pomemben?
Večino otrok je, preden se razkrijejo staršem, strah. Skrbi jih predvsem to, da bi bili na podlagi nove informacije, ki jo zaupajo staršem iz njihove strani zavrnjeni in nesprejeti. Skrbi jih tudi, da bi jim starši odrekli finančno podporo in jih vrgli na cesto. Njihovi strahovi se lahko tudi uresničijo.

Potreba vsakega otroka je, da bi bil lahko v odnosu s starši to kar je in kot takšen tudi sprejet, slišan in ljubljen. Žal pa starši ljubezen pogosto pogojujejo s pričakovanji na način: "Dokler boš po moji predstavi te bom sprejemal in imel rad". V takšnih situacijah je pogovor ključnega pomena saj daje možnost za spremembe v odnosu. Pomemben del svetovalnega procesa je delo z družino, saj otrok v pogovoru potrebuje zaveznico, ki mu pomaga pri tem, da je slišan s strani staršev. Na nek način mora družina na novo postaviti in sestaviti svoje odnose in realnost v kateri živijo. Ni pa to vedno možno. Žal je marsikje izzid še vedno tak, da otrok ostane brez doma in mu starši odrečejo finančno podporo.

Zakaj potrebujejo po vaši izkušnjah otroci podporo in razumevanje s strani staršev?
Mislim, da otroci potrebujejo brezpogojno ljubezen. Šele takrat so starši lahko podporni in niti ne potrebujejo besed za razumevanje, ker je otrok sprejet v celoti takšen kot je. To je tisto kar je pomembno v odnosu. Konec koncev je odnos s starši ali pomembnimi drugimi naša prva in temeljna izkušnja odnosa, ki vpliva na to, kako bomo delovali v odnosih. Če staršem uspe z otrokom zgraditi odnos v katerem bo otrok lahko avtonomen in bo v svoji avtonomnosti tudi sprejet, se bo tak otrok veliko lažje soočal z izzivi, ki jih prinese življenje istočasno pa bo vedel, da ima varno zatočišče kamor se lahko vrača.

Nasilje nad ženskami in zloraba otrok v Sloveniji še vedno ostajata velika probl Raziskava Zdravje Takšne posledice ima prepoved pretepanja otrok