Moj mož se je ubil, prepozno sem spoznala stisko

Megan Gamble-Holland pravi, da je njen mož dva tedna, preden je naredil samomor, o sebi začel razmišljati kot o človeku, ki skrbi za svojo družino, kot o očetu in možu. Na splošno pa je bil zelo nervozen in tih ...

V službo se je odpravil uro prej kot običajno, s seboj je vzel malico. Zatem si je še pred začetkom dela vzel življenje, razlaga njegova žena. Od njegovega samomora je minilo že deset let, danes pa gospa Gamble-Holland meni, da ji je mož stalno kazal določene "rdeče zastavice" in opozarjal na svoje obnašanje.

Včasih so se mu tresle roke

"Trpel je za socialno tesnobo. Ni se želel zadrževati v sobah, kjer so bili ljudje. To mu enostavno ni bilo všeč. Ko se je znašel v takih položajih je bil zelo nervozen in tih. Včasih so se mu celo tresle roke. Ampak živeli smo normalno. Tega mu nikoli nisem omenila, on je bil enostavno tak," se spominja Megan, ki je bila šokirana, ko je izvedela, da se je mož ubil.

To jo je prizadelo. Razmišljala je, kako lahko za seboj pusti samo ženo z dvema otrokoma. Dylan je imel takrat šest let, Jaidana pa devet.

Profimedias

Kupil je ribiško palico, imel je načrte s sinom

"Le dan pred samomorom je odšel v mestu in kupil palico za ribarjenje in ves pribor, ki je potreben za ribarjenje," pravi Megan, ki je prepričana, da je prvič s seboj želel odpeljati sina. Megan so diagnosticirali posttravmatsko stresno motnjo in tesnobo s čimer se bori še danes.
Nekateri ljudje, ki jih je imela za prijatelje, so izginili iz njenega življenja, milijoni vprašanj pa so ostali brez odgovora. Dolgo je potrebovala, da je ponovno našla svoj mir.

"Shawn se ni znal odpreti in spregovoriti o stvareh, ki so ga mučile," pravi Megan, ki ji je nekaj mesecev po smrti moža prijateljica omenila, da bi bila dober socialni delavec. Megan se je res vpisala na diplomski študij, se preselila in svoje življenje posvetila boju proti depresiji. Tako se je začela njena pot. 

Pokažite jim, da niso sami

Do danes je organizirala več dogodkov posvečenim spominom na ljudi, ki so v njeni okolici naredili samomor. Vseskozi se izobražuje in širi znanje, kako se odzvati pri ljudeh, ki nameravajo narediti samomor. Meni, da je treba ljudem, ki trpijo za depresijo pomagati pravočasno, treba jim je pokazati, da niso sami in jim s tem rešiti življenje.

"Treba je slišati glas. Še posebej pri moških, ki ne znajo komunicirati in izražati svojih občutkov. Uho, ki posluša in ne obsoja, so plodna tla in povod, da pogovor steče sam od sebe. Ljudem v depresiji je treba pokazati, da nismo sami, da niso edini s takimi občutki, da obstajajo ljudje, ki jih skrbi zanje. Nihče ni imun, vsi se občasno počutimo tesnobno. Pomembno je pomoč ponuditi ob pravem času," pojasnjuje Megan, ki še pravi, da večina ljudi, ki naredi samomor ne želi umreti, Večina želi zgolj to, da se znebi bolečine.

Zato vsem svetuje, da naj se ne bojijo svojim bližnjim povedati, da so zaskrbljeni. Mirno jih je treba poslušati in tudi vprašati ali razmišljajo o samomoru. Treba jim je dati čas, da izrazijo kar čutijo.