* - Fotografija je simbolna
"Zbolela sem za mentalno boleznijo. Spremenila sem se v pošast. Ampak, pozdravila sem se. Vem, kaj mi je pomagalo," zgodbo začenja Barbara Lipska iz Virginije v ZDA, ki je nekega vročega jutra leta 2015 vstala iz postelje, pobarvala lase v črno barvo in odšla na tek po četrti, v kateri je živela. Ko se je čez neobičajno veliko časa vrnila domov, je njen mož Mirek ostal brez besed.
"Izgubila sem se v lastni četrti. Barva, ki sem jo dala na lase, mi je kapljala za vrat. Videti sem bila kot pošast," pravi Lipska, ki se še danes spominja groznih trenutkov. Takrat je bila povsem neprisebna. Lipska preučuje nevroznanost mentalnih bolezni in razvoja možganov na Nacionalnem inštitutu za mentalno zdravje. V svojem delu proučuje molekularno strukturo možganov ljudi, ki so imeli motnje in so zaradi tega naredili samomor.
Nevzroznanstvenica, ki je izgubila razum
Leta 2015 so se tudi pri njej pojavili simptomi, ki so spominjali na shizofrenijo in demenco. Šele kasneje je spoznala, da so bila njena dejanja posledica tumorja, ki je rasel v njenih možganih. Lipska je preživela in v sodelovanju z novinarko Elaine McArdle napisala knjigo o svoji bolezni in ozdravitvi: "Nevroznanstvenica, ki je izgubila razum: Zgodba o norosti in odkritju."
Ob izdaji knjige je dala zanimiv intervju, v katerem je pojasnila, kaj se je zgodilo z njenimi možgani: "Takrat nisem vedela, niti nihče drug ni vedel, kaj se z menoj dogaja. V moji glavi so rasli neznani tumorji. Možgani so mi otekli in se vneli. Imela sem okoli 20 tumorjev."
Obnašala sem se kot podivjan otrok
Nevroznanstvenica je dejala, da se je spreminjala postopoma, ob brezbrižne mame, babice in žene do brezdušne pošasti: "Vpila sem na moža, vnuke in svoje otroke. Obnašala sem se kot podivjani dveletni otrok in to ves čas. Izgubila sem frontalni korteks - bil je otečen in ni deloval. Izgubila sem tudi del možganov, zadolženih za visoke kognitivne funkcije. Deli, ki nas delajo ljudi in ki se odzovejo, ko sanjamo, ljubimo ..."
Pravi, da je bila celotna izkušnja težja za njeno družino kot njo samo, saj ni vedela, kaj se dogaja. Člani družine so vedeli, da izgubljajo osebo, ki so jo poznali. "Nisem jih gledala v oči. Bila sem odmaknjena. Nisem občutila empatije. Prizadela sem jih in to je bilo najtežje. Zdaj sem jim zelo hvaležna. Družina ti mora stati ob strani tudi v najtežjih trenutkih. Upam, da se to ne bo nikoli več ponovilo," je v intervjuju dejala Lipska.
Kaj se je naučila o možganih? Pravzaprav je vse to vedela že prej, zdaj pa je dobila še osebni dokaz. Mentalna bolezen je bolezen možganov. To ni kratkotrajna stvar kot pomanjkanje volje, niti nima nič s tem, kako smo vzgojeni in kakšna je družina. Bolezen je treba obravnavati kot vsako drugo, na primer bolezen srca, ali jeter. "Moramo najti mehanizme, kako zdraviti takšne bolezni. Še vedno ne poznamo vzrokov."
Kako je ozdravela?
Znanstvenica ne ve, kako točno je ozdravela. Zdravili so jo na različne načine, z obsevanjem, imunoterapijo, steroidi za otekline in ciljano terapijo tumorskih celic. "Verjetno je vse pomagalo, moj vtis pa je, da mi je najbolj pomagala imunoterapija. Prepirala sem se z zdravnikom in mu govorila naj mi ne daje toliko zdravil saj na koncu ne bom vedela katero mi je pomagalo." On se ji je nasmehnil in ji rekel: "Veš, meni je vseeno, katero zdravilo ti bo pomagalo, važno, da bo pomagalo."
Kmalu po tem se ji je stanje popravilo. Izgubila je tudi vid na levo oko in občutek za ravnotežje, a pravi, da se počuti odlično. "Še zdaj izgubim orientacijo. Ampak, veste kaj? Živa sem in to je vse, kar šteje. Srečna sem."
