“Dojemanje nekega pojava kot bolezen, je pogojeno z znanstvenimi dognanji v določenem časovnem in družbenem obdobju,” zakaj, nekateri na istospolno usmerjenost še vedno gledajo kot na bolezen, odgovarja svetovalec pri Legebitri Bojan Cigan. Pojasnjuje, da so bila v preteklosti mnoga prizadevanja v smeri “zdravljenja” istospolne usmerjenosti, vendar so se izkazala kot neuspešna. Oziroma natančneje, osebe so, kljub različnim metodam in pristopom, še zmeraj čutile privlačnost do istega spola.
“Po drugi strani so vsi ti pristopi osebam povzročili nepopravljive duševne stiske,” pravi in dodaja, da je bila tako tudi homoseksualnost kot duševna motnja iz Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj odstranjena že leta 1974. “Današnja uradna znanost, tako medicinska, psihološka in sociološka, na istospolno usmerjenost ne gleda več kot na bolezen in jo razume kot le eno izmed oblik spolne usmerjenosti, enakovredno in enako legitimno kot so ostale,” pojasnjuje.
Kultura in spolna usmerjenost
“Spolna usmerjenost pri ljudeh ni kulturno pogojena,” pravi vodja mladiskega programa pri Legebitri Eva Gračanin. Pojasnjuje, da so v vseh zgodovinskih obdobjih in kulturah živele osebe, ki so jih spolno, čustveno ali romantično privlačile osebe istega spola. Od kulture pa je odvisno, kako je neheteroseksualna spolna usmerjenost sprejeta v družbi. Ali je običajen del raznolikosti človeške seksualnosti, jo sprejemajo kot bolezen, kot kriminalno dejanje in tako dalje. V antični Grčiji je bilo tako denimo družbeno sprejemljivo točno določeno izražanje homoseksualnosti, ki pa ni enko z zahtevami modernega gibanja za enakost gejev in lezbijk.
“Torej, če kultura ne vpliva na spolno usmerjenost, potem tudi vzgoja ne vpliva, saj je vzgoja orodje za posredovanje kulture vsem, ki se rodijo, živijo ali pridejo v določeno kulturo,” opisuje in dodaja, da sama vzgoja ne vpliva na to, kako bo oseba pri sebi sprejela istospolno usmerjenost. Tudi od vzgoje pa je odvisno, ali bo svojo istospolno usmerjenost zanikala, potlačevala, jo bo izražala s strahom pred nasiljem in diskriminacijo, ali pa jo bo izražala svobodno in se pri tem počutila enakovredno.
Statistike o LGBT osebah
Na forumih zasledimo več pogovorov, kjer ugotavljajo število LGBT oseb (lezbijke, geji, biseksualci in transseksualci). Sodeč po ugibanjih in nekaterih ocenah, naj bi bilo LGBT oseb okoli deset odstotkov, nekatere ocene pravijo, pa de le sedem odstotkov.
“Tovrstni podatki ne obstajajo. Spolna usmerjenost je nekaj, kar vsaka oseba določi sama zase,” pravi Eva Gračanin. Pojasnjuje, da nekatere osebe nikoli ne določijo svoje spolne usmerjenosti, ker po tem ne čutijo potrebe. Nekatere osebe pa svojo spolno usmerjenost dojemajo kot fluidno, kar pomeni, da jih v različnih življenjskih obdobjih različno intenzivno privlačijo ljudje različnih spolov.
“In ker so vse spolne usmerjenosti enakovredne in legitimne, tovrstni statistični podatki ne povedo skoraj ničesar o raznolikosti doživljanja spolne usmerjenosti pri ljudeh,” pravi in dodaja, da včasih s statističnimi podatki o številu pripadnikov in pripadnic neke manjšine, skušamo argumentirati pomembnost reševanja izziva, s katerim se ta manjšina sooča. V družbah, ki si za svoje civilizacijske temelje postavljajo človekove pravice, pa bi moralo biti število ljudi, ki se soočajo z izzivi zaradi neke svoje osebe okoliščine, irelevantno. “Vsi smo namreč ljudje z neodtujljivimi in nedeljivimi človekovimi pravicami,” pravi.
Tokrat vam v naši svetovalnici svetujejo strokovnjaki iz Legebitre. Obiščite jo.
