Če imate prijatelja, ki je diplomiran, ni zelo veren, se je poročil zgodaj, vara svojo ženo in ima ločene biološke starše, ima sodeč po besedah Lehmilerja izjemno visoke možnosti za ločitev. Enako velja tudi za ženske.
Slovenci smo sicer kar znani po visokem deležu ločitev. V letu 2017 je sklenilo zakonsko zvezo 6.481 parov, razvezalo pa se je 2.387 zakonskih zvez. Povprečna starost moža ob razvezi je bila 46,6 leta, povprečna starost žene ob razvezi pa 43,7 leta.
Povprečno trajanje zakonske zveze do razveze je bilo 14,1 leta. 40 zakonskih zvez se je razvezalo že v prvem letu zakona.
Ženini so bili ob sklenitvi zakonske zveze stari povprečno 35,3 leta in v povprečju skoraj tri leta starejši od nevest; te so bile stare povprečno 32,7 leta. Prvo zakonsko zvezo je sklenilo 5.851 (90,3 %) ženinov in 5.827 (89,9 %) nevest. Pri 5.485 parih (84,6 %) je bila to za oba prva zakonska zveza. Ženini, ki so se poročali prvič, so bili stari povprečno 32,2 leta; neveste, ki so se poročale prvič, pa so bile od njih v povprečju dve leti mlajše (30,1 leta).
Kdaj je statistično idealen čas
Lehmiler pojasnjuje, da je zelo pomembna starost, kdaj se partnerja poročita oziroma gresta živeti skupaj. Prej kot se vselita skupaj, večja naj bi bila verjetnost za ločitev. Po njegovem mnenju je optimalna starost za poroko in skupno življenje med 25 in 32 letom.
Slovenski ženini so torej že izven optimalne starosti.
Tudi genetika
Drugi zelo pomemben dejavnik, ki ga navaja, je nezvestoba. Raziskave s tega področja sicer niso še mogle ugotoviti, ali je nezvestoba tista, ki pripelje do razveze, ali je sama želja po razvezi tista, ki pripelje do nezvestobe.
Številke so bolj natančne pri izobrazbi. Ženske s srednjo šolo imajo 78 odstotkov možnosti, da bo njihov zakon trajal dvajset let. Diplomirane ženske imajo 41 odstotkov možnosti. Moški s srednjo izobrazbo imajo 65 odstotkov možnosti, da bo njihov zakon trajal vsaj dvajset let, diplomirani moški pa 47 odstotkov.
Močan faktor je tudi vera, bolj verne osebe imajo več možnosti, da bo njihov zakon trajal. Več možnosti za ločitev pa imajo otroci, katerih biološki starši so bili ločeni. Lehmiler tu pojasnjuje, da gre očitno tudi za genetski razlog, saj je možnost za ločitev povezana z biološkimi starši in ne tistimi, ki so otroka pozvojili oziroma vzgajali. Ob tem dodaja, da je lahko kriva genetska dovzetnost za nekatere osebnostne lastnosti, kot je denimo impulzivnost, ki povečujeta tveganje za razvezo.
anja.scuka@zurnal24.si
