Ni kliše: Zadovoljna ženska – zadovoljen moški

Osebni arhiv/Foto Baltazar

Mnogokrat se zdi, da ima dan premalo ur, in baterija žensk je zvečer že mnogokrat precej izpraznjena. Ravno takrat, ko njen moški pričakuje, da se bo zdaj končno posvetila še njemu, po možnosti v spalnici, brez oblačil.

Dejstvo je, da se ženska danes precej razlikuje od tiste desetletja nazaj. Tako po miselnosti, vedenju kot načinu življenja. Kako pa so to spremembo sprejeli moški? In zakaj je pravzaprav tako pomembno, da si zna ženska postaviti meje ter si odločno vzeti čas zase? O tem in še mnogo drugem smo govorili z Melito Kuhar, ki se že vrsto let ukvarja z zakonskim in partnerskim svetovanjem ter je v svoji Svetovalnici pomagala že mnogim parom.

Kaj kot terapevtka opažate v povezavi s to spremembo – je ženskam zaradi tega lažje ali težje?

V zadnjih desetletjih in preko mnogih procesov po drugi svetovni vojni smo si ženske 'izborile', da smo enakopravne moškim, da hodimo v službe, same služimo svoj denar, doprinesemo k družinskemu proračunu, kar je seveda super, ker smo s tem postale tudi finančno neodvisne oziroma finančno samostojne. Drug pomemben segment je bila pa kontracepcijska tabletka, s katero smo začele same nadzorovati rojstva oziroma smo dobile nadzor nad lastnim telesom. Tako da smo se tudi na tem področju nekako osamosvojile.

Pa vendar je dejstvo, da dandanes kljub vsem tem pomembnim spremembam še vedno živimo v precej patriarhalni družbi, čeprav so slovenski moški v samem vrhu lestvice Evropske unije po številu ur, ki jih namenijo gospodinjstvu in ukvarjanju z otroki. Ampak se mi zdi, da je še vedno nekako resničen tisti stari rek, da ženska podpira tri vogale hiše. Vseeno smo ženske pogosteje tiste, ki priganjamo otroke k učenju, jim pomagamo pri domačih nalogah, poskrbimo, da je hrana v hladilniku, da je skuhano … Čeprav pri parih, ki hodijo k meni, vidim, da imajo gospodinjska opravila kar enakovredno porazdeljena, jaz pa jih še opominjam, naj v skrb za gospodinjstvo vključijo tudi otroke, saj ne živijo v hotelu in je prav, da tudi oni kaj pomagajo. Tako se delo porazdeli in smo ženske še manj obremenjene.

K temu, da smo manj obremenjene in bolj razpoložene, zagotovo sodi tudi to, da si znamo vzeti kdaj pa kdaj čas zase, kajne?

Vsekakor. Vsem damam bi položila na srce naslednje: vzemite si čas samo zase. Treba je znati postaviti meje in treba je znati reči ne. Povejte svojemu dragemu, da potrebujete dve uri ali pa cel vikend samo zase, privoščite si kopel v banji, pojdite na izlet s prijateljicami, na telovadbo … Skratka v tem času, ki si ga vzamete zase, počnite, kar vam srce poželi. Negovanje same sebe, te naše ženske energije, je res nujno potrebno. Ker moški ti sam od sebe tega ne bo dal, zato si je to preprosto treba vzeti.

Profimedia

Kaj pa novodobni moški? Kako so sprejeli to spremembo žensk?

Moram reči, da opažam pri parih, ki hodijo k meni na partnersko svetovanje, da so moški to kar dobro sprejeli. Ker razumejo, ko jim razložim, da ko smo ženske same s sabo zadovoljne, bolj cvetimo na sploh. Tudi lažje, hitreje čutimo libido, čutimo željo po ljubljenju z našim moškim.

Navsezadnje je spolnost lepilo dveh posameznikov znotraj partnerskega odnosa, brez tega sta sicer partnerja zgolj sostanovalca.

Tako da če smo ženske bolj spočite, če nimamo same na svojih plečih skrbi za otroka, gospodinjstvo, moža, potem se lažje začutimo v tej svoji ženstveni energiji in dejansko potem moški veliko več dobijo od nas, in to v več pogledih. In ko moški to dojamejo, potem se bolj angažirajo, se večkrat ponudijo, da oni kam odpeljejo otroke, poskrbijo za poln hladilnik in podobno. Seveda pa je prvi korak ta, da ženska sama ozavesti, da je sama sebi pomembna, nadalje pa, da je pomembna tudi moškemu. 

Kateri so tisti znaki, ki opozarjajo, da našemu razmerju vendarle ne gre tako dobro, kot morda mislimo? Da je čas za spremembo, ukrepanje, za na primer partnersko svetovanje?

Takrat, ko se ne počutimo več dobro. Takrat se nam pravzaprav sploh ne da več pogovarjati, reševati stvari. Ali pa ko si eden od partnerjev želi pogovora, pa nima sogovornika. Težava razmerij je ta, da lahko po določenem času kaj hitro zapademo v neko rutino, postanemo drug drugemu samoumevni.

Za kakovostno razmerje je premalo to, da se imata dva rada, nista pa intimna že dve leti, sta oba živčna zaradi otrok, ki so zahtevni, ter slabe volje, ker se vsak dan ponavlja ena in ista zgodba. Treba je potegniti ročno zavoro in nekaj spremeniti, nekaj vložiti v odnos, da bo spet drugače. Se naučiti, kako drugače vstopati v partnerski odnos, da bo ta spet lep. Pri tem pa se je treba zavedati, da vsak od nas vanj vstopa z nekimi svojimi specifikami, željami, potrebami, nenazadnje vsak s seboj prinese veliko prtljage že iz svoje primarne družine. Vsak posameznik nosi 50 odstotkov odgovornosti za partnerski odnos.

Profimedia

Kaj torej konkretno narediti, če smo se našli v zgornjem opisu in bi potrebovali to spremembo, prevetritev odnosa?

Vsekakor si je treba za začetek vzeti nekaj ur za vaju vsak teden, ko se bosta posvetila drug drugemu in se znova začela pogovarjati ter se predvsem skušala slišati. Vprašajta drug drugega, kako lahko poživita vajin odnos, vajino intimnost, ki je res izjemno pomemben segment, zato ga toliko poudarjam. Vprašajta drug drugega, kaj potrebujeta, kaj si želita, česa vama manjka. In seveda tudi partnersko svetovanje ni več noben tabu, kajti s terapevtom lahko še dodatno ozavestita, kaj kakovostnega, kaj dobrega, kaj novega se lahko naučimo, in to potem vlagamo v odnos.

Kaj je pravzaprav cilj takšnega svetovanja, kot ga izvajate v svoji Svetovalnici?

Cilj je seveda izboljšati partnerski odnos in par naučiti, kako na neke sprožilce pri partnerju oziroma v odnosu reagirati na ustrezen način. Kako konstruktivno pristopiti k izzivom, ki se pojavljajo, kako sploh komunicirati. S pari tukaj na novo oblikujemo znanje, veščine, kompetence, s katerimi nadgrajujemo njun odnos in s katerimi potem, ko je čas, spustim par v njuno življenje, ker sta opremljena, da se z novimi izzivi soočata sama. Po pol leta ali enem letu našega skupnega dela vedno rečem, da zdaj pa morata biti že dovolj opremljena, da sama peljeta odnos naprej in znata na ustrezen način reševati nove probleme. Moj cilje je torej par naučiti samostojnosti, predvsem pa odgovornosti.

Kaj pa je bistveno uspešne partnerske terapije? Da se torej lahko zadeve sploh kam premaknejo?

Bolečina. Ko nas boli, ko se ne počutimo v redu niti v svoji koži niti v razmerju, oziroma ko se ne počutimo v vlogi partnerja ali celo v vlogi starša, ko začutimo to bolečino, ko nam postane vse skupaj preveč, smo običajno pripravljeni začeti nekaj spreminjati, da ta bolečina popusti.

S tem da tukaj pravzaprav ne gre za to, da mi spreminjamo sami sebe v svojem bistvu, temveč je trik v tem, da spreminjamo svoje odzive na okolico oziroma spreminjamo svoje zavedanje, kako lahko tudi drugače reagiramo.

Zadnji dve leti sta bili v vseh pogledih izjemno zahtevni, tudi partnerski odnosi so bili na preizkušnji. Katere so bile tiste težave oziroma izzivi, ki sta jih ti dve korona leti, če tako rečeva, prinesli parom?

Tisti pari, ki so bili že v osnovi odtujeni, ki so prej, pred korona časom, bežali iz odnosa bodisi v službo bodisi v kakšne druge aktivnosti, na primer šport ali varanje, so zagotovo ta zapiranja in to, da smo obtičali doma, doživljali bolj stresno. Nekateri so ugotovili, da so preprosto preveč utrujeni in odtujeni, da bi še lahko reševali odnos, in so šli preprosto narazen. Saj, konec koncev, je tudi to del življenja. Sama pa v teh primerih vedno poudarjam – sploh ko gre za pare z otroki –, da se je treba raziti na spoštljiv način, imeti v mislih predvsem dobrobit otrok.

Ampak imela sem pa v Svetovalnici tudi pare, ki so mi rekli, da so se odločili ta čas obrniti v svojo korist in so se odločili, da se na novo spoznajo ter si naredijo ta čas lep ne glede na okoliščine. Tako da so se rodile tudi v tem korona času tudi zelo lepe zgodbe.

Profimedia