Na svetu imamo okoli 1.500 še vedno aktivnih vulkanov. Možnosti, da bi se sprožili vsi skupaj je izjemno majhna. “Če bi pa do tega prišlo, bi bile posledice podobne jedrski zimi,” je za Focus pojasnil geolog z Radford University Virginia, Sethi Parv.
V tem primeru bi namreč pepel in plini v ozračju tvorili debelo plast, ki bi tam obstala vsaj deset let. Ta plast bi blokirala sončno svetlobo, zato bi bila onemogočena tudi fotosinteza. V temi in v mrazu tako ne bi bilo ne pridelka ne hrane.
Poleg tega bi vulkanski plini ustvarili tudi kisel dež, ki bi kontaminiral vodo, prvi bi izumrli raki, školjke in korale. Ozračje bi zastrupil ogljikov dioksid, preživeli pa bi zelo močni organizmi, ki zdržijo na zelo kislem območju.
Kaj pa je jedrska zima?
Izraz opisuje teoretično predvidene podnebne spremembe, ki bi nastale kot posledica jedrskega spopada. Jedrska zima bi bila v globalnem smislu celo bolj pogubna kot sam jedrski spopad, saj bi posledice čutili čisto vsi.
Po eni od raziskav bi že lokalni jedrski spopad, v katerem bi uporabili sto jedrskih bomb z močjo bombe, ki je uničila Hirošimo, kar je manj kot 0,03 odstotka ocenjene eksplozivne moči vsega jedrskega orožja na svetu, lahko povzročil nastanek petih milijonov ton prašnih delcev. To bi posledično povzročilo ohlajanje in zmanjšanje količine padavin. Zaradi tega bi se zmanjšala pridelava hrane, kar bi imelo za posledico lakoto v nekaterih delih sveta, stanjšala bi se tudi plast ozona. Večji spopad bi povzročil nastanek še večjih količin prašnih delcev, kar bi povzročilo drastično, več let trajajočo ohladitev in bi tako povzročil zimo.
