Po bolezni so ga sošolci in znanci šikanirali, saj je bil motorično popolnoma zanič.
Tone Hočevar je nekdanji vrhunski kanuist. Leta 1972 je nastopil na poletnih olimpijskih igrah v
Münchnu, ki so bile poleg terorističnega napada, tudi v znamenju prvega nastopa kajakašev in kanuistov na divjih vodah na tem največjem tekmovanju.
Med njimi so bili tudi Slovenci, ki so že takrat sodili v slovensko elito. Danes 66-letni Tone je tako doživel olimpijski krst te športne zvrsti na umetni progi v Augsburgu, dosegel 14. mesto in to v športu, za katerega pravi, da mu je rešil življenje. Ljubljančan je namreč v 3. razredu osnovne šole zbolel za klopnim meningoencefalitisom. Bolezen, ki jo takrat ni poznal, mu je pustila trajne posledice.
Kako se vi spomnite te bolezni?
Tri tedne sem bil v bolnišnici in vsega se dobro spomnim. Te bolečine; v glavi, v vratu, kako sem ležal v bolnišnici, kako zelo sem si želel domov. Glede na to, da sem bil šibek otrok, niso verjeli, da bom preživel. Bil sem bolj grintav pobček. Živeli smo na kmetiji, kjer so vsi delali, jaz pa ne, delal nisem, sem se raje učil.
Anže Petkovšek
V tretjem razredu osnovne šole mi je bilo neko dopoldne zelo slabo. Ker sem jedel neke ribe, so slabost pripisovali temu. Bruhal sem, potem so me odpeljali v bolnico. Dobro se spomnim teh bolečin. Spomnim se, da so me zaprli v nekakšno kletko, ki je bila postelja. Spomnim se tudi punktiranja. Že glava me je zelo bolela, potem pa še to. Kar nekaj časa sem bil v bolnišnici. Ker sem bil bolj droben, bolj zelen, saj nikoli nisem imel prave barve, so govorili: "Pa saj naš Tonček bo umrl." Jaz sem preživel. Po tej bolezni so me sošolci in znanci zelo šikanirali, saj sem bil motorično popolnoma zanič. Veliko odgovorov sem iskal v sebi, predvsem, kako se zoperstaviti temu. V šestem razredu sem imel predmet, ki je temeljil na ročnem delu, tehnični pouk. Učitelj je bil po poklicu mizar, ki me je zares moril, da moram rezat, lepit... vendar to meni ni šlo. Pa sem rekel, da ne bom mizar, hotel sem namreč na fakulteto.
V šestem razredu sem tako dobil enico iz tega predmeta, s tem, da sem imel biologijo, matematiko in slovenščino pet. Veste, zakaj sem se takrat uprl? Da boste lažje razumeli ... Nikoli nisem veliko pil, če pa sem, sem vedno naročil viski ... Pa ne zato, ker bi bil gospod, ampak zato, ker so ga točili v majhne kozarce, ker drugače nisem mogel piti. To je ostalo. Tresenje.
Vendar roke niso edina posledica meningitisa.
Ne, tudi hoja. Dolgo časa nisem normalno hodil. Pa pljuča, o čemer sem začel razmišljati šele danes. Vedel sem, da je nekaj s pljuči in čeprav sem veliko tega prebral, nikoli nisem zasledil, da bi lahko imel zaradi meningitisa prizadeta pljuča. Vedel sem, da je nekaj narobe, saj sem delal na mikrobiološkem inštitutu, kjer sem imel stike z zdravniki. Tam so mi povedali, da imam pljuča kot podgana.
In kdaj ste izvedeli, da je to posledica klopa oziroma bolezni?
Ko sem bil starejši, so mi to pojasnili. Dal sem si slikati pljuča. Danes je diagnostika boljša, kot takrat, sem bil otrok. Očitno o tem še niso veliko vedeli. Vendar ta tremor je najhujši ...
Tresavica ali tremor je nenamerno, večinoma ritmično in neželeno premikanje mišic. Kako se to kaže pri vas?
To pomeni, da se ves čas tresem. Včasih manj, včasih bolj. Če sem sam, še lahko nekako izpolnim položnico. Veste, številke so majhne in je treba biti natančen. Če bi bili zraven mene, ali pa ženska pred šalterjem, tega ne morem narediti. Še danes naročim kratko kavo, da jo lahko z dvema rokama spijem, in vedno pogledam, da mi kdo ne gleda pod pod prste. Tako, da mi to nikoli ni minilo.
Na višji šoli v Ljubljani smo imeli predmet, ki se je imenoval projektiranje s tehničnim risanjem. Bil je profesor, ki mi nikakor ni hotel dati pozitivne na izpitu, ker nisem mogel risati, enostavno nisem mogel zrisati tistih črt. Na vso srečo sem takratno direktorico na dekanatu nekako prepričal, da mi je ta izpit po domače "šenkala". Skratka, zaradi bolezni sem bil nekako izločen iz vsega. Tudi na primer v Štepanji vasi, kjer sem takrat živel. Tam so vsi znali igrati rokomet, nogomet, skratka vse te igre. Pri meni ni bilo nič od tega, saj se niti gibati nisem mogel, kot je treba. Žoge še danes ne ujamem, kot je treba. Tudi na Triglavu nisem bil, saj se bojim hoditi po gorah.
In potem je prišel šport. Kako se je to zgodilo?
Anže Petkovšek
V sedmem razredu je učitelj, ki je bil kajajkaš, videl, da ni nič iz mene. Videl me je, da sem hendikepiran. Rekel mi je: "Pojdi Tonček ti z mano veslat." Takrat verjetno ni vedel, da mi s tem pomaga. Voda je bila mirna. No, in tam sem se jaz odlično počutil, saj ni bilo nobenih tresljajev. Seveda si nisem mislil, da bo kaj iz tega, da bom naredil kakšen rezultat. No, pa vendarle, leta 1972 sem šel na olimpijske igre. Potem sem končal še šole, se poročil in tako je danes po štiridesetih letih.
Postali ste verjetno tudi bolj samozavestni?
Pri Šestici v Ljubljani sem leta 1966 prodajal olimpijsko Delo. Spomnim se, da sem novinarjem Dela dejal, da bom šel leta 1972 na olimpijske igre. Pa so se mi smejali ...
Kako pa so preživela vaša pljuča pri tem?
Kar se pljuč tiče ... Bil sem zelo vztrajen tekmovalec. Če sem se prevrnil, ni bilo problema. Hitro sem se pobral in naprej. Zelo hitro sem si dopovedoval, da moram prenehati razmišljat o posledicah bolezni, čeprav brez tega tremorja nikoli ni šlo.
Glede na to, da ste preživeli bolezen, ali ljudi okoli sebe kaj osveščate o tem? Nenazadnje ste se pridružili zdravnikom, ki opozarjajo na pomembnost cepljenja?
Anže Petkovšek
Jaz sicer ljudem povem, da je cepljenje dobra stvar. Čeprav veste ... zdravniki ... Poznam otroka, katerega mama in oče sta zdravnika, pa tega otroka sploh ne cepijo.
Poznam bolne ljudi, na primer invalide, ki pravijo, da je šport odlična rehabilitacija po poškodbi, prek športa so spet zaživeli, se vključili v okolje. Kako je pomagal vam?
S športom sem se izvlekel v življenju. Še danes govorim, da bi moral biti vsak otrok športnik.
vanda.levstik@zurnal24.si
