Mnenja vabljenih na skupno sejo odbora DZ za zdravstvo in komisije DZ za človekove pravice kažejo, da so zdravniki in filozofi glede evtanazije na različnih bregovih. Zdravništvo ji ni naklonjeno, filozofa Igor Pribac in Firederik Klampfer pa menita, da bi posameznik moral imeti možnost izbire, da lahko z medicinsko pomočjo konča svoje življenje.
Predsednik Zdravniške zbornice Slovenije Andrej Možina je dejal, da zdravništvo zavrača in obsoja evtanazijo. Že odločanje o tem, kdaj prenehati aktivno zdraviti na smrt bolnega, je za zdravnika izjemno težka odločitev in huda obremenitev, je dejal Možina in dodal, da bi bile odločitve o evtanaziji zato še hujše breme za zdravnike, zato tega ne želijo prevzeti.
Ne želijo si umreti
Predsednik zdravstvenega sveta in predstojnik infekcijske klinike UKC Ljubljana Franc Strle pravi, da se v dolgoletnem delovanju na intenzivni negi ni srečal z bolnikom, ki bi si želel, da mu pomaga umreti, pač pa so si vsi želeli prav nasprotno. Temu je pritrdila Mateja Lopuh, ki v jeseniški bolnišnici vodi center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo, in dodala, da si neozdravljivo bolni želijo zlasti novih zdravil, ki bi jim podaljšala življenje, ne pa smrti.
Po Strletovem in Možinovem mnenju je zato v družbi bolj potrebna razprava o boljši paliativni oskrbi, ne pa o evtanaziji. Predsednik komisije za medicinsko etiko Božidar Voljč predlaga, da se glede vprašanja o smiselnosti evtanazije "umirijo konji" in se razmisli o posledicah takšne ureditve. Opozoril je na možne zlorabe in navedel, da na Nizozemskem, kjer je evtanazija dovoljena, okoli 20 odstotkov vseh evtanazij sploh ni uradno zabeleženih.
S stališčem zdravništva se strinjajo teologi. Predstavnik komisije za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci Tadej Strehovec je dejal, da ima vsak državljan pravico do naravne smrti. Evtanazija pa po njegovem mnenju oropa človeka za proces umiranja, ki ga velika verstva razumejo kot duhovni proces.
Tudi teolog Anton Mlinar meni, da ni nobene potrebe, da bi uzakonili evtanazijo, saj s to pravico "nobena družba nič ne pridobi, ampak kvečjemu izgubi". Po njegovem mnenju dovoljenje ubijanja v kulturi, ki temelji na prepovedi ubijanja, ni realnost.
Zid za plodno razpravo
Nasprotno pa menita filozofa Pribac in Klampfer. Pribac meni, da stališče zdravništva, da je evtanazija lažni humanizem, postavlja "zid za plodno razpravo". Po njegovem mnenju bi dober zakon lahko zagotovil toliko varovalk, da se zlorabe evtanazije ne bi mogle zgoditi. Podpora evtanaziji v javnomnenjskih raziskavah po njegovem mnenju kaže na to, da je treba opraviti razpravo o evtanaziji.
Če med bolniki res ni želje po tem, da bi jim zdravniki pomagali končati življenje, potem zdravnikov niti ne bi smelo skrbeti, da bi se morali spopadati s tem vprašanjem, če bi bila evtanazija zakonsko dovoljena, meni Pribac. Ocenjuje, da si tudi zdravništvo ni tako enotno glede nasprotovanja aktivnemu posegu v življenje, kar po njegovih besedah kažejo tudi rezultati ankete med zdravstvenimi uslužbenci v celjski regiji.
Klampfer pa je dejal, da je dilema - ali paliativna oskrba ali evtanazija - lažna. Po njegovem mnenju v družbi potrebujemo oboje. Sklic skupne seje odbora in komisije so zahtevali poslanci ZaAB, a so danes do besede prišli le vabljeni strokovnjaki. Sejo so namreč prekinili, zato bodo lahko člani odbora in komisije o vprašanju evtanazije razpravljali prihodnjič.
