Seveda smo nekateri ljudje bolj žgečkljivi od drugih, dejstvo pa je, da se nihče od nas ne smeje, ko se požgečka sam.
Razlog za to je to, da se svojega dejanja zavedamo, ga pričakujemo, skratka, vse je odvisno od tega, kako neke stvari vidimo in doživljamo.
Pomemben element žgečkanja je namreč presenečenje, zaradi katerega se začnemo smejati. Ko se požgečkamo sami, pa naši možgani vedo, da se našemu telesu približuje dotik.
Za lažje razumevanje poskusite z eksperimentom. Zaprite eno oko in nato nežno premikajte očesno zrklo sem ter tja, proti odprtemu očesu in na drugo stran. Po večkratnem ponavljanju se vam bo zazdelo, da se vse okoli vas premika, čeprav veste, da temu ni tako.
Zatem oči odprite. V obeh primerih je vaše dojemanje napačno, čeprav ga doživljate le pri zaprtem očesu, drugega primera se ne zavedate.
Še en primer: Obračajte glavo po prostoru in nato zaprite oči. Vaši možgani bodo registrirali le premikanje stvari. Mrežnica si bo zapomnila premikanje, jih z dražljali poslala v možgane, ti pa bodo premikanje, takšno kot je, tudi prepoznali.
Še eksperiment z žgečkanjem
Ko se poskušate požgečkati premaknete roko, možgani so takoj zaznali občutek za dotik, kar pomeni, da je zaradi pričakovanja ta občutek manj občutljiv. Razlog je torej v tem, da naše telo ta dražljaj pričakuje.
Kot navaja The Independent, so znanstveniki londonske univerze v raziskavi uporabili še robota oziroma robotsko roko in od sodelujočih zahtevali, da se z njo požgečkajo. Delovalo je nekaj sekund, vse dokler impulz o premikanju lastne roke ni prispel do možganov.
Dejstvo je, da je bilo vidno polje nejprej usmerjeno na robotsko in šele za tem na lastno roko; možgani so imeli tako celo možnost, da za trenutek zaznajo signal o žgečkanju.
