Anksiozne motnje, med katere spadajo tudi obsesivno-kompulzivne, niso znak šibke osebnosti ali nenormalnosti, je ob izidu knjige za pomoč ljudem z obsesivno-kompulzivno motnjo in njihovim svojcem pojasnila klinična psihologinja Aleksandra Meško. Pomembno pa je, da v obdobjih velike tesnobe in napetosti uberemo prave načine reševanja težav.
Osebe z obsesivno-kompulzivnimi motnjami pogosto zelo doživljajo vsiljive misli, predstave in impulze, ki jim pravimo obsesije. Takšna misel je lahko na primer strah pred goloto v javnosti ali pred okužbo in umazanijo.
Tesnobo, ki se pojavi ob takšnih mislih, blažijo s ponavljajočimi fizičnimi ali miselnimi postopki, denimo umivanjem rok ali štetjem razpok na pločniku, je razložila Meškova. S takimi rituali, ki prinesejo trenutno olajšanje neke čustvene stiske, se oseba poskuša pomiriti.
Zelo prisotne
Ob tem je Meškova še opozorila, da so ankisozne motnje, med katere spada tudi obsesivno-kompulzivna, v splošni populaciji zelo prisotne. Med njimi so recimo panične motnje, ko oseba doživlja panične napade in se zato začne izogibati raznim situacijam in krajem, in socialna fobija, ko oseba doživlja močan strah ali sram pred drugimi ljudmi.
V zadnjem desetletju so po navedbah sogovornice anksiozne motnje močno v porastu. "To je zagotovo povezano z načinom življenja, družbeno ureditvijo in zahtevami, s katerimi se srečujemo. Tesnobo vedno začnemo doživljati, ko se nam zdi, da so zahteve, obremenitve, okoliščine, v katerih živimo, za nas previsoke," je pojasnila Meškova in dodala, da se iz take tesnobe lahko razvije katera od anksioznih motenj.
Take motnje pa ne otežujejo življenja samo bolnikom, ampak lahko vplivajo tudi na kakovost odnosov z njihovimi bližnjimi. Da nekateri za občutek varnosti ali za pomiritev vedno potrebujejo prisotnosti koga, je samo eden od primerov, ki lahko sčasoma oteži vsakdan vpletenih. "Lahko pa tudi znotraj disfunkcionalnih kroničnih odnosov anksioznost začne pojavljati kot simptom, signal, da stvari v odnosih niso v redu," je Meškova še pojasnila.
Obsesivno-kompulzivne motnje pa so rešljive, saj obstajajo načini, kako pristopiti in pomagati. Osebam, ki trpijo za tako motnjo, psihiater ponavadi predpiše antidepresive, a po navedbah Meškove dobijo boljše rezultate, če jim pridružimo tudi novejše pristope v kognitivno-vedenjski terapiji. "Tudi brez zdravil gre, če imamo pravi pristop in izkušnje na tem področju," je še dodala.
A pomoč ni lahko dosegljiva, je opozorila Meškova, saj so za tovrstne motnje zelo primerni že omenjeni novejši pristopi kognitivno-vedenjske terapije, ki pa pri nas še niso zelo razširjeni. Poleg tega imajo psihologi v zdravstvenih domovih in bolnišnicah, ki se ukvarjajo s tako terapijo, dolge čakalne dobe.
"Pri privatni praksi je dostop sicer lažji, vendar ne tistim, ki so finančno šibki. Obstaja pa tudi množica terapevtov, ki so sicer lahko cenovno dostopni, vendar uporabljajo neke druge pristope, ki niso primerni za tovrstne problematike," je izpostavila.
Za usmeritev oseb k primerni vrsti pomoči glede na njihovo vrsto težave, je Meškova zato pripravila knjigo Ko ti črna mačka prečka pot. Namenjena je ljudem z obsesivno-kompulzivno motnjo, njihovim terapevtom in svojcem. Med drugim so v knjigi podani podani osnovni principi psihološke obravnave obsesivno-kompulzivne in drugih anksioznih motenj.
