"Sredi marca, natančneje 16. marca, so me sprejeli v bolnišnico, ker sem bil okužen s koronavirusom. Imel sem več simptomov, ki so običajno povezani z gripo - vročina, mrzlica, bolečine in utrujenost. Najhujše je bilo to, da sem vse težje dihal," je za The Washington Post povedal 44-letni Američan David Lat.
Najprej ga je prestrašil oče
Na začetku je bil še dokaj stabilen, čeprav je že potreboval oskrbo s kisikom. Čez štiri dni pa se je vse skupaj poslabšalo, zvečer 20. marca so mu povedali, da bo inturbiran.
Takoj mu je postalo jasno, da je njegovo življenje ogroženo, kar ga je zelo prestrašilo. Po sprejemu v bolnišnico mu je namreč njegov oče, ki je zdravnik, dejal. "Bolje, da te ne dajo na respirator. Ljudje se od tam ne vračajo."
Koronavirus - respiratorji
Lat pravi, da pred pandemijo ni kaj dosti slišal o respiratorjih, vedel je le, da gre za nekakšen medicinski pripomoček, ki bolniku pomaga dihati.
Začel sem moliti...
Številne bolniko s hudo obliko covid-19 je treba priklopiti na respirator, ker drugače ne bi preživeli. Medtem ko so se medicinske sestre pripravljale na intubacijo, si je rekel sam pri sebi: "Ni še prišel moj čas. Imam dveletnega sina in želim bi zraven, ko bo diplomiral. Če se kdaj poroči ali ima otroke, želim biti tam. Začel sem moliti "Zdravo Marijo" in to večkrat ponovil," je povedal. Same intubacije ne ne spomni, je dejal. S tem je mislil na postopek vstavljanja posebne cevke v sapnik.
"Intubacije se ne spominjam najbolje. Moja anesteziologinja je imela rahel karibski naglas in avtoritativen nastop, ki je vlival samozavest. Zdelo se mi je, da je v sobi vsaj deset ljudi, verjetno pa jih je bilo le pet. Moja čutila so bila preobremenjena, tako da nisem vedel, kaj je res. Kmalu so mi dali anestezijo in sem zaspal."
Nekateri imajo nočne more
Lat je naslednjih šest dni preživel s pomirjevali, praktično je ves čas spal, respirator pa je dihal namesto njega. "Ne spomnim se ničesar iz tega obdobja. Kasneje sem izvedel, da so imeli nekateri pacienti nočne more in halucinacije, ko so bili na respiratorju. Tukaj se zdi, da sem imel srečo," je dodal.
"Moji zdravniki so se hitro znašli v dvomih, kdaj me odklopiti z respiratorja, da vidijo ali lahko diham sam, ali bi mogoče potreboval traheotomijo, kar bi pomenilo rezanje vratu in vstavljenje dihalne cevke direktno v sapnik. Po opravljenih nekaj testih so se odločili, da me spravijo z respiratorja. Ekstrabacija je bila uspešna in sem lahko dihal sam z dodatnim kisikom," navaja.
Sramota, da v tako bogati državi ni dovolj teh naprav
"Kot bolnik, ki mu je respirator rešil življenje, se mi zdi sramota, da v naši bogati državi nimamo dovolj teh naprav. Poskrbeti moramo, da bo vsak lahko dobil respirator, če ga bo potreboval, saj bodo le tako lahko preživeli. Sam še kako dobro vem, da brez respiratorja ne bi preživel."
Lat pravi, da se je njegovo življenje po zdravljenju na intenzivni negi zelo spremenilo. "Nekateri pacienti celo izgubijo službo, padejo v depresijo in razvijejo posttravmatsko stresno motnjo," dodaja.
Življenje po tem: Prej je tekel maratone, zdaj pa...
"Sam vidim, da si moram okrepiti pljuča, zraka mi namreč zmanjka že pri manjših naporih. Prej sem tekel maratone, zdaj se ne morem povzpeti po stopnicah. Za sprehod po soseščini potrebujem invalidski voziček. Celo med tuširanjem moram sesti na plastični stol, ki ga imam v kadi. Ker sem bil skoraj teden dni na respiratorju, imam poškodovane glasilke in hripav glas. Moj logoped je optimističen in meni,da škoda ni trajna. Čas bo pokazal," nadaljuje Lat. "Ne pritožujem se. Zelo sem hvaležen, da sem živ. Za to se lahko zahvalim respiratorju," je dodal.
dezurni@zurnal24s.i
