Psihiatrično in obravnavo danes potrebuje vse več ljudi, po zadnjih podatkih Sveta Evropske Unije je eden od dveh državljanov EU v zadnjem letu čutil simptome depresije ali anksioznosti, na udaru pa je vse več mladih, najstnikov in otrok med katerimi velika večina nima dostopa do ustrezne pomoči. Pri nas je znano, da mnogi to pomoč obupano iščejo pri različnih strokovnjakih in kvazistrokovnjakih.
Zdaj je ministrstvo pripravilo zakon, katerega cilje je, kot so zapisali, "večja dostopnost do psihoterapevtske obravnave." Zakon, ki se sicer pripravlja že dvajset let, je razburjal že ob sami njegovi napovedi. Izoblikovala sta se namreč dva pola s precej različnimi pogledi na ureditev področja psihoterapije. Prvi so izvajalcu psihoterapije v zdravstvu (gre za klinične psihologe, psihiatre in pedopsihiatre), drugi so terapevti, ki ne delujejo v zdravstvu, izobraževali pa so se ali na teološki fakulteti ali Univerzi Sigmunda Freuda ali v različnih društvih.
Strinjajo se le v tem, da je zakon nestrokoven in škodljiv
Zdaj, ko je zakon napisan - med drugim, v njem ni govora o izboljšanju dostopnosti psihoterapevtov in o tem, da bi zdravljenje pacientom krila zdravstvena zavarovalnica - se obe strani strinjata le v tem, da nestrokoven in škodljiv. O kakšnem sodelovanju stroke s področja duševnega zdravja v dobrobit pacientov pa še vedno ne duha ne sluha.
Moti jih delitev na dva poklica
Predstavniki nekaterih psihoterapevtskih združenj in zveze pacientov zdaj najbolj nasprotujejo delitvi psihoterapevtov na dva poklica. Predlog zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti namreč predvideva poklica kliničnega psihoterapevta in psihoterapevta. "Ta zakon odslikava, da imamo ortodoksno linijo psihiatrov in ortodoksne klinične psihologe, ki hočejo na vsak način preprečiti, da bi se vključil še en poklicni profil v zdravstvo," je na današnji novinarski konferenci predstavnikov nekaterih psihoterapevtskih združenj in zveze pacientov dejal Miran Možina z Univerze Sigmunda Freuda Dunaj - podružnica Ljubljana.
Možina: Vse to le v škodo pacientom
Kot je poudaril je psihoterapija samostojen poklic, predlog zakona pa vsebuje delitev, ki ni niti strokovno niti pravno utemeljena. Po njegovem bi zakon bi spričo kadrovske podhranjenosti strokovnjakov v zdravstvu še povečal uporabo zdravil in še bolj otežil dostop do kvalitetnih psihoterapevtskih storitev. "Stanje ljudi, ki ne dobijo psihoterapevtske pomoči, se lahko močno poslabša, sploh tistih, ki si ne želijo lajšati simptomov duševnih motenj z zdravili. Psihoterapevtski zakon bi moral uzakoniti psihoterapevtski poklic v polnosti in ob pogoju dodatnih izobraževanj nuditi vstop psihoterapevtov v javne službe različnih področij," meni Možina.
To predvideva predlog zakona
Na ministrstvu za zdravje so konec junija v javno razpravo poslali predlog zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti, prejšnji teden pa so nato javno razpravo podaljšali z enega na dva meseca. Pojasnjujejo, da z regulacijo psihoterapije povečujejo dostopnost, varnost, kakovost in preglednost storitev, so sporočili.
V današnjem sporočilu za javnost so zapisali, da gre za sistemski zakon, pri katerem so upoštevali stališča različnih deležnikov. Trdijo, da predlog zakona celovito ureja področje psihoterapevtske dejavnosti in psihoterapevtskega poklica.
Predlog še določa, da bi najvišjo dovoljeno ceno izvajanja psihoterapevtske obravnave izven javnozdravstvene mreže določil minister. Predlog zakona predvideva tudi globe. Za izvajanje psihoterapije brez veljavne licence je denimo predvidena globa do 5000 evrov.
Spomnili so, da predlog zakona opredeljuje in razmejuje dva poklica, in sicer psihoterapevt in klinični psihoterapevt. Psihoterapevt bo izvajal psihosocialno podporo, lajšal težave v duševnem zdravju, izvajal podporo pri življenjskih stiskah, medosebnem in družbenem življenju, nudil podporo svojcem in drugo psihosocialno podporo. Klinična psihoterapija poleg naštetega zajema tudi zdravljenje in se izvaja v okviru zdravstvene dejavnosti.
Za oba poklica so določeni pogoji za pridobitev in ohranitev licence, ki dokazuje strokovno usposobljenost psihoterapevta in kliničnega psihoterapevta za samostojno izvajanje psihoterapevtske obravnave.
"Vzpostavljamo tudi pogoje za akademizacijo poklica, saj se določata potrebna vsebina in količina izobraževanja in usposabljanja, česar do sedaj ni bilo," so zapisali. Poudarjajo, da morajo visokošolski izvajalci pripraviti kakovosten in obsežen program ter pridobiti strokoven kader, da bodo lahko študijski program akreditirali. Soglasje programom bo podalo ministrstvo za zdravje. Certificirati se bodo morali tudi drugi programi teoretičnega usposabljanja.
Dodali so še, da predlog zakona v ničemer ne preprečuje vstopa psihoterapevtov na druga področja, na primer na področje socialnega varstva ali šolstva.
vanda.levstik@styria-media.si
Noro ampak resnično. Lobiji, prijatelji in podobno izoblikujejo zakone. imamo zakon o gradbeništvu, ki nas sili in je?e v glavo s prizidki, nadzornimi, kjer je pa odgovornost samo na investitorju, vseh priseskov skupaj z nadzorniki na čelu pa samo kasirajo(novogradnje… ...prikaži več z napakami...) Podobno se nam že dogaja na področju psihiatrije in psihologije. Res včasih dobi človek potrebo po pogovor ampak naj to sedaj pozlati ZZZS? Že sedaj preveč naivnih vzdržuje samooklicane strokovnjake, kajne?
Kar se mene tiče, je lahko psihoterapevt samo zdravnik. Zaradi šarlatanstva na tem področju se kvečjem poveča tveganje samomorilnosti. Človek, ki ni usposobljen prepoznavati znakov duševne bolezni, se ne more ukvarjati s pisho nobenega človeka. Poznam tipa, ki je profesor… ...prikaži večr telovadbe, sedaj pa psihoterapira....doma ima pa ženo, ki bi pa resno rabila psihiatrično obravnavo, ker je nasilna do vsakogar, ki se ne strinja z njo...
Kaj se res tudi en zakon ne more sprejeti, ki bi bil dober za politike, za izvajalce in uporabnike?