"Rane se zacelijo, kosti se zacelijo, podplutbe izginejo. Ampak občutek nepravičnosti, neizmerne ranljivosti in izguba pravljične podobe drugega pa ostane za zmeraj. Ukrepajte zdaj, preden duševne rane postanejo bolezen, zaradi katerih boste šele prvič pomislili nase," tako Veronika, žrtev nasilja. Njeno izpoved je mogoče prebrati v posebni zloženki, nastali v okviru projekta Prepoznava in obravnava žrtev nasilja (Pond), katerega sporočilo se glasi: "Niste krivi, niste sami. Pomoč obstaja, spregovorite!"
- Preberite še: Puščajo jih same, ne dajo jim za jest, za pit
Narašča število najhujših kaznivih dejanj nasilja v družini
Vsaka tretja ženska v Evropi je žrtev nasilja v družini, v Sloveniji doživlja fizično nasilje vsaka peta ženska, vsaka druga trpi zaradi psihičnega nasilja in vsak četrti otrok je žrtev nasilnih odnosov v družini.
Čeprav v Sloveniji zaznavamo trend upadanja števila kaznivih dejanj nasilja v družini, se po drugi strani število najhujših kaznivih dejanj, tudi umorov, povečuje. Policija vsako leto izreče okoli tisoč ukrepov prepovedi približevanja.
Zdravstveni delavci se pogosto znajdejo na prvi "bojni“ črti pri srečevanju s primeri družinskega nasilja, vendar so zdravniki in medicinski sestre še vedno v dilemi, kdaj poseči v družino in na kakšen način.
Fotografija je simbolična.
Da bi dvignili raven prepoznave in ustreznega ukrepanja, je v Sloveniji v zadnjem letu potekal pomemben projekt, s katerim so se zdravstveni delavci seznanili s strokovnimi usmeritvami obravnave nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti.
Zdravnik je pogosto prva in tudi edina priložnost, da se prekine krog nasilja, ki v mnogih družinah traja veliko let: "Do dvajset let povprečno potrebuje žrtev, da se odloči in gre in takrat jo moramo objeti," je dejala ena od nosilk projekta, zdravnica Nena Kopčavar Guček, ki je hkrati tudi predavateljica na Katedri za družinsko medicino na ljubljanski medicinski fakulteti.
17,9 odstotka bolnikov v ambulantah družinske medicine poroča o izkušnji nasilja v družini, sporoča priznana družinska zdravnica, ki je pri svojem delu v ambulanti že marsikaj doživela in videla:
"Žrtev nasilja je ena najtežjih in najbolj bolečih obravnav za zdravnika. Najhuje je bilo, če sem vedela, da gre za poškodovanega ali življensko ogroženega otroka, da smo z rešilnim vozilom drveli v katerokoli smer; izjemno boleče so tudi obravnave žrtev fizičnega ali psihičnega nasilja; osamljeni, zanemarjeni pacienti, tudi to namreč spada k nasilju v družini," je svoje boleče izkušnje opisala Gučkova in dodala, da je poznavanje problematike nasilja in sodelovanje z drugimi službami, ki se soočajo s tem, še kako pomembno.
Nekatere vrste nasilja so očitne: modro oko, padec po stopnicah, znaki ugašanja cigaret. Vendar so tiste oblike nasilja, ki so neprepoznavne, večkrat še bolj boleče in puščajo še hujše posledice, je dodala Gučkova:
"Žrtve nasilja pogosteje obiskujejo zdravnika, polovica od njih, zaradi bolniškega staleža. Več je kirurških posegov, psihiatričnih in ginekoloških obravnav, kar je zagotovo znak, da se nekaj dogaja. Prepoznavanje žrtve naj bi potekalo v zdravstvenem okolju, kjer poznamo cele družine. Če sestavljamo drobec po drobec, lahko na koncu sestavimo celotno sliko in s tem ugotovimo, da gre za nasilje v družini," je zdravstvenim delavcem sporočila zdravnica in dodala:
"Pasivne žrtve, otroci, trpijo v skoraj polovici primerov. Čeprav so nedotaknjene, trpijo do konca življenja. Kaj pa druga polovica? Zelo enostavno, če imajo zanesljivega odraslega v svojem okolju, pa naj bo to športni trener, razumevajoča soseda ali babica, lahko gredo skozi življenje brez posledic. Za vse bi si želeli, da se konča tako, vendar ni tako. In kaj je najbolj boleče? Ti otroci poznajo samo en način razreševanja konfliktov, to je z nasiljem. Nasilje sicer ovrednotijo kot nekaj napačnega in slabega, ampak ko pride do tega, fant še vedno prisoli zaušnico svoji punci, češ, saj je tudi oče to storil materi, ko je jezikala. To ne stori, ker se mu to zdi prav, ampak zato, ker je to edini način, ki ga pozna," je o posledicah tovrstnega nasilja povedala Gučkova.
"Veste, kaj je rekla moja pacientka, ko sem jo po neštetih obiskih, po pisanih zdravstvenih težavah vprašala, če je mogoče kaj narobe doma? Dejala je: Koliko časa že čakam na to, da me boste vprašali, če se doma počutim varno?"
"Sicer žrtev nasilja pri obravnavi reagira zelo nenavadno. Običajno se boji, ščiti, minimalizira partnerjevo ravnanje; češ, imel je težko otroštvo, zato ne čudi, da je vzkipljiv," je izkušnje v svoji ambulanti opisala Gučkova in dodala: "Centri za socialno delo, nevladne organizacije, zdravniki, vsi deležniki v Sloveniji nismo dobro povezani med seboj, ne prepoznamo se. Žrtev ni nikoli sama, tudi mi nismo sami in tega se moramo zavedati," je še opozorila Gučkova.
vanda.levstik@zurnal24.si
Samo ženske, ženske ženske!! Kaj pa moški? Ravno tako so žrtve - pogosteje sicer psihično, kot fizično, pa vendar: kaj naj moški naredi ko začne pijana ženska po njem udarjat, razbijat, škodit otrokom/živalim? Jo moški prime, da bi nehala, dobi… ...prikaži več zaradi tega modrico in EVO - uboga ženska žrtev nasilja v družini. Poun kurac mam te enostranskosti
CSD v primeru nasilja bolj malo pomaga. Na žalost. Upam, da bo kaj sprememb.