Kako pogost je rak dojke v Sloveniji?
Po podatkih registra raka vsako leto v Sloveniji zboli nekaj več kot 1.200 žensk. To pomeni, da več kot trem ženskam na dan povedo, da so zbolele za rakom dojke. Na žalost jih več kot ena na dan tudi umre, več kot 430 jih za rakom dojke v Sloveniji na leto umre. Vendar je danes rak dojk vedno bolj ozdravljiva bolezen.
Pri kakšni starosti ženske najpogosteje zbolevajo?
Osemdeset odstotkov žensk zboli po petdesetem letu, se pravi, da je to vseeno bolezen starejših žensk. Zbolevajo pa tudi mlajše. Narašča število žensk, ki zbolevajo med štiridesetim in petdesetim letom, konstantno pa ostaja število mladih, ki zbolevajo do štiridesetega leta. Če si mlajši, to ne pomeni, da ne moreš zboleti za rakom dojke. Moja najmlajša bolnica je bila stara 17 let. Zato bi morale z rednim pregledovanjem dojk punce začeti že v poznih najstniških letih in to bi morale redno početi vse svoje življenje.
Kako je s programom Dora?
Na žalost še ni razširjen po vsej Sloveniji. Europa Donna si izjemno prizadeva za to, da bi se čim prej razširil po vsej državi, vendar ne moremo pristati na to, da bi program postal nekakovosten. Program Dora je namreč postavljen strogo po evropskih strokovnih kriterijih. To pomeni, da morajo biti vsi aparati odlični, njihova kakovost se neprestano kontrolira. Vsi strokovnjaki morajo biti dodatno usposobljeni in ves čas se kontrolira kakovost njihovega dela. Program Dora vabi na pregled navidez zdrave ženske, zato da bi odkrili tiste majhne netipne spremembe, ki bi mogoče postale tipne šele čez leto, dve ali deset. To je pomembno. Ženska, ki ima že spremembe v dojki, ne spada v program Dora, ženska ne sme imeti nobenih simptomov. Če vabimo na preglede zdrave ženske, moramo poskrbeti za kakovost, tu ni prostora za lažno pozitivne ali lažno negativne rezultate. Pa še med temi se včasih zgodi, da pride do tako imenovanih intervalnih rakov, ko ženska zboli v tem intervalu med eno in drugo presajalno mamografijo, čeprav so ji ob pregledu dejali, da je zdrava. Ženska, ki je opravila presajalno mamografijo, ki je ugotovila, da ji ni nič, ne sme prenehati z rednim mesečnim samopregledovanjem. Pregledvanje je nujno, tako kot si umivamo vsak dan zobe, tako si moramo ženske enkrat na mesec pregledovati dojke.
V krajih, kjer Dore še ni, se ženske počutijo distriminirane …
Tako je, to je res. Ženske morajo vedeti, da nam je podarjeno edino življenje. Drugo si moramo izboriti. In takšna ženska, ki bi spadala v skupino Dora, a pri njih še ni programa, ima pravico do napotnice za presejalno mamografijo pri svojem zdravniku ali ginekologu. Ženska mora sama skrbeti za to, da gre v center, kjer ji bodo to presejalno mamografijo naredili. Je pa res, da so rezultati pri Dori zaradi visoke kakovosti veliko boljši.
Zakaj se nekatere ženske ne udeležujejo programa Dora? Zakaj ne pridejo vse na pregled, ko dobijo vabilo?
Osveščenost žensk ni dovolj velika. Vsi statistični podatki kažejo, da komaj petdeset odstotkov žensk pride k zdravniku, ko je bolezen omejena samo na dojko. Bodisi je bolezen že na bezgavkah, pri desetih odstotkih je bolezen že razsejana. Ženske smo brezbrižne. Ne razmišljamo, da je skrb za ohranjanje zdravlja dolžnost. Mislimo, da se nam to ne more zgoditi. Še posebej, če v družini nimamo te izkušnje. Čeprav se o tem toliko piše, toliko predavamo, opozarjamo o tem v vseh medijih. A ženske to preprosto spregledajo in so na to bolezen izjemno nepripravljene. Zato je šok, ko zbolijo, še toliko večji.
Kdaj se bo Dora razširila po vsej Sloveniji? Kakšna je vaša ocena?
Jaz mislim, da bo program Dora v nekaj letih zaživel že povsod, ker so se ga strokovnjaki in zdravstvena politika zelo resno lotili. V samo delo in organizacijo smo povabljeni tudi mi kot predstavniki civilne družbe.
So kakšni dejavniki tvegaja, ki povečajo možnosti za nastanek raka na dojki? Zakaj ga je po vašem mnenju več na zahodu?
Ženske plačujemo davek civilizaciji, ne samo na zahodu. V ekonomsko močnejših delih Slovenije je raka dojke več. Večjo možnost, da zbolijo, imajo starejše ženske. Pomembno je tudi, kdaj dobimo prvo menstruacijo. Deklice, ki dobijo zgodaj prvo menstruacijo, imajo večjo možnost, da zbolijo za rakom dojke. Zato je zelo pomembno, da bi bila mlada dekleta fizično zelo aktivna. Statistika namreč kaže, da dobijo kasneje menstruacijo tiste deklice, ki so zelo fizično aktivne. Eden od dejavnikov tveganja je ta, da ženske danes dolgo menstruirajo, pa še potem si v menopavzi pomagajo z nadomestnim hormonskih zdravljenjem. Poleg tega se danes dekleta pozno in manjkrat odločajo za materinstvo. Porod po 35-em letu že prinese veliko tveganje za pojav raka dojke. Krajši čas dojijo, pomemben je tudi stres, slaba telesna aktivnost, telesna teža, nezdrava prehrana, pitje alkohola, pa sami okoljski in genetski faktorji. Pet do deset odstotkov imamo žensk, ki so genetsko ogrožene.
Tudi sami ste preboleli raka dojke. Kakšna je vaša izkušnja?
Ravno petdeset let mineva, odkar sem nastopila službo kot anesteziska na Onkološkem inštitutu in sem se iz dneva v dan srečevala z ljudmi, ki so zboleli za rakom. Bolezen, težave in skrbi bolnikov z rakom dojke, sem zelo dobro poznala. Po sedemnajstih letih, od tega je zdaj 33 let, sem za rakom dojke zbolela sama. Povem vam, da mi takrat ni prav nič pomagalo, da sem zdravnica in to zdravnica na onkološkem inštitutu. Tudi mene je takrat bolezen izjemno potrla, presenetila. Posebej, ker sem bila tako mlada, da še ne bi smela zboleti za rakom dojke. Takrat človek ne vidi nobene svetle točke. Rak dojke, to je bolezen organa, ki je simbol ženskosti, posebno v današnjem času. Ko se dekleta razkazujejo, si dajo dojke prilagajati, niso zadovoljne s tem, kar jim je dala narava in tako naprej. Tudi mene je takrat izjemno prizadelo in videla sem samo črnino, vidiš pa tudi smrt. Čeprav vemo, da je rak dojke vedno bolj ozdravljiva bolezen. Pa vednar, ko zboliš, najprej vidiš smrt. In takrat se ti izločajo negativna čustva, ki sproščajo hormone, da blokirajo tvoj imunski sistem. Zato je izjemno pomembno, da čim prej splezaš iz te črne luknje in da ne odlašaš, da najdeš dobro strokovno pomoč in da najdeš nekje ramo, na katero se lahko nasloniš. Tukaj izjemno vlogo igra družina. Ne smemo pozabiti na otroke, ki jim ne smemo zamolčati, da smo zboleli za rakom dojke, partnerja se morata podpirati. Tukaj mogoče mnogokrat naredimo moškim krivico. Tudi moški so prizadeti, pa ne vejo, kako se obnašati. Zveza, ki je bila dobra, bo tudi v takšnem času delovala in z odkritim pogovorom bosta pomagala drug drugemu. Pomembni so tudi prijatelji, podporne skupine, takšna združenja kot je Europa Donna in podobno. Najslabše je, če daš glavo v pesek in čakaš, da bo minilo. Ne bo minilo. Iz meseca v mesec se bo slabšalo.
Omenili ste moške. Kakšne napake delajo najpogosteje moški, ko ženska zboli za rakom dojke?
Moram povedati, da je vedno več moških, ki pri ženski odkrijejo bolezen. To je zelo dober podatek, da se o tem le nekaj govori. Tiste zveze, ki so bile že prej dobre, takšna preizkušnja utrdi. Tiste, ki so bile že prej zveze samo na papirju, prej ali slej razpadejo. Ker ne gre, to je prehuda preizkušnja in ne zdrži. To najbolj opažamo predvsem pri mladih bolnicah. Europa Donna ne pomaga samo starejšim, ampak ima izjemno aktivno skupino za mlade. Za tiste, ki so zbolele mlajše od štirideset let. Bolezen pri teh ženskah pusti popolnoma druge probleme in posledice kot pri starejših. Mnoge od teh mladih žensk niso še rodile in jih je bolezen prehitela. Mnoge še študirajo, mnoge so na začetku kariere, mnoge med njimi se ukvarjajo z vzgojo majhnih otrok. In pri mnogih so na žalost to tako hudi problemi in težave, da zveze ne zdržijo. In se morajo spopadati še z razpadom zveze. Tako ostanejo same z boleznijo in mnogokrat z majhnimi otroci.
Pri mlajši ženskah torej zveza večkrat razpade?
Tako je.
Prebrala sem, da se morate ponovno zdraviti na onkološkem.
Tako je, tako pač je. Ko sem prvič zbolela pred 33-imi leti, vsekakor nisem verjela, da bom dočakala ta leta. Če bi mi nekdo tedaj rekel, naj podpišem, bi takoj podpisala. Pa vendar, ko se ti to zgodi, te prizadene. Kakorkoli se zgodi, te prizadene. In zato pravim, da ko zboliš za rakom, moraš nekako razmišljati o tem, da je tvoj sopotnik skozi življenje. Pomembno pa je, da ga ti obvladaš in ne on tebe. Ampak moraš biti vedno na preži, da se bolezen lahko ponovi, tudi po toliko letih, kot se je pri meni. Ampak danes gre medicina tako naprej in kakorkoli govorimo o našem zdravstvenem sistemu, tukaj smo bolniki z rakom nič slabše zdravljeni kot v zahodni Evropi, s katero se tako radi primerjamo. Danes je naredila medicina že velik napredek od tistih časov, ko sem zbolela.
Koliko žensk se odloča za rekonstrukcijo dojke?
Natančnih podatkov nimam, a vedno več se jih odloča za rekonstrukcijo. Tukaj je Slovenija zelo uspešna. Kar precej se jih za to odloča, bodisi z lastnim tkivom, bodisi z vsadki. Ampak tu je nekaj pomembno povedati. Rekonstrukcija je lahko takojšnja ali odložena. In tu bi jaz vsaki ženski z agresivno obliko bolezni svetovala, naj se najprej podvrže kompletnemu zdravljenju. Čas za rekonstrukcijo bo še vedno.
Kateri preventivni pregledi so najboljši za določeno starost?
Najpomembnejše je samopregledovanje. To bi moral biti zakon. Ne pa, da greš kar tako k zdravniku. Zdravnik si namreč ne more zapomniti, kakšna je vaša dojka. Zato je izjemno pomembno, da se vsak mesec ob istem času pregleda dojko. Če imaš menstruacijo, si dojko pregleduješ med petim do desetim dnem po začetku menstruacije. Ko pa nimaš več menstruacije, pa na izbrani dan v mesecu. Ker so pomembni tudi hormoni. Po petdesetem letu pa je treba rednemu samopregledovanju priključiti še presejalno mamografijo. Do tridesetega leta so presejalne mamografije, ko nič ne tipamo, škodljive. Dojka je tedaj tako polna žlez, da mamogram ne more pokazati čisto nič. In če želimo takrat pri ženski iskati majhne spremembe, si pomagamo z ultrazvokom, delamo magnetno resonanco, ...
Vse pogosteje se pojavljajo komercialni ponudniki za preglede.
Ne. Vi dobite tam nek izvid, ki vas popolnoma zbega, nimate pa nobene strokovne razlage. In vam lahko naredi več škode kot koristi.
Kaj svetujete ženskam?
Ženskam polagam na srce, da se redno mesečno pregledujejo od poznih najstniških let naprej. Če najdejo spremembo, naj gredo na pregled, da ugotovijo, ali je bolezen nevarna ali ne. Naj najdejo primerno institucijo in najdejo ramo, na katero se bodo naslonile. Samo ne dolašati in reči, da ni nič.
Kaj najbolj pomaga, ko smo najbolj na tleh?
To je pri vsaki ženski drugače. Delati mora na sebi in videti, da so pomembni trenutki življenja, ne pa gledati ne vem kam naprej. Naučiti se moramo živeti vsak trenutek kakovostno. Noben trenutek, ki ga ne preživimo kakovostno, se nam ne povrne.
