“V prvi vrsti je tako, da osebni zdravniki ne morejo napotiti svojih pacientov, pri katerih prepoznajo psihične stiske, h kliničnemu psihologu, ker kliničnh psihologov v državi preprosto ni dovolj,” nam je pojasnila predsednica Zbornice kliničnih psihologov Slovenije Sana Čoderl.
Slovenija je po njenih podatkih zadnja med državami EU po številu kliničnih psihologov, mreža pomoči v javnem zdravstvu pa je izrazito podhranjena. “Po naših izkušnjah bi zdravniki z veseljem napotili svoje paciente h kliničnemu psihologu, vendar pa jih žal nimajo kam usmeriti oziroma so čakalne dobe tako dolge, da ni realno, da bi človek v doglednem času dobil pomoč, ki jo potrebuje,” pojasnjuje.
Ob tem dodaja, da je dostop do psihiatrov hitrejši, vsaj zaradi dveh razlogov: “Četudi je tudi mreža psihiatrov v Sloveniji podhranjena, je primerjalno gledano, mreža kliničnih psihologov še šibkejša. Poleg tega se oba profila razlikujeta tudi v metodi pomoči. Uvajanje in nadzorovanje farmakološke terapije ne zahteva toliko časa za posameznega pacienta, kot ga zahteva uporaba psiholoških metod zdravljenja, kjer ljudje potrebujejo veliko ur obravnave, da svoje probleme v življenju razumejo in se jih naučijo samostojno reševati.”
Ob tem opozarja, da ena metoda zdravljenja ni alternativa za drugo ter da v določenih primerih z zdravili ne moremo pomagati, v določenih primerih pa tudi s psihološkimi terapijami ne. Po njenih izkušnjah je bistveno multidisciplinarno delo in individualiziran načrt obravnave za vsakega pacienta.
Stanje je katastrofalno
Sana Čoderl opozarja, da je 55 kliničnopsiholoških ambulant na primarni ravni bistveno premalo, da bi s tem pokrili pokrilo potrebe populacije.
V Zbornici kliničnih psihologov Slovenije so že večkrat naredili pregled mreže in ocenili, da je na primarni ravni stanje katastrofalno. Leta 2013 so ugotavljali, da imamo na primarni ravni v Sloveniji le tri klinične psihologe na 100.000 prebivalcev, ocenili pa so, da bi jih v osnovi potrebovali vsaj še dva do trikrat več. “Potem bi ljudem v duševnih stiskah lahko bolje pomagali. Menimo, da bi se mreža morala okrepiti v zdravstvenih domovih, tako za odrasle kot za otroke in mladostnike,” pravijo v Zbornici. Kot možni rešitvi predlagajo kadrovske okrepitve obstoječih centrov za duševno zdravje v zdravstvenih domovih in postavitev novih ambulant.
Vse so zasedene
“Zdravniki torej ne morejo pošiljati h kliničnim psihologom, ker je preprosto premalo ambulant in so vse zasedene za leto ali dve v naprej. Človek v stiski pa seveda ne more čakati toliko časa,” pojasnjujejo v Zbornici.
Ob tem pojasnjujejo, da lahko vsakdo, ki je v stiski, zahteva vpis na čakalni seznam za psihoterapevtsko obravnavo v kliničnopsihološki ambulanti. Otroci in mladostniki v ambulantah za otroško in mladostniško klinično psihologijo, in odrasli v ambulantah za odrasle. Četudi bo na vrsti čez dve leti ali kasneje, še vedno bo v čakalni vrsti.
“Verjetno je del razloga, da niso na čakalnem seznamu tudi ta, da so ljudje premalo ozaveščeni glede tega, da je to njiihova pravica, v kolikor napotni zdravnik oceni, da njegov pacient potrebuje tudi psihološko pomoč,” še pravi Sana Čoderl.
So antidepresivi res dovolj?
V Zbornici pojasnjujejo, da so antidepresivi med najpogosteje predpisanimi zdravili v svetu: “Razlogi za tako popularnost so številni, najbolj pa izstopa njihova terapevtska učinovitost, sorazmerna varnost, enostavna uporaba, dobro oglaševanje in pomanjkljiva dostopnost do psiholoških oblik pomoči.”
Odnos med psihoterapijo in zdravljenjem z zdravili je po besedah Sane Čoderl zelo pomembno in kompleksno področje, “sploh postaja pomembno s porastom razvoja in uporabe zdravil na vseh medicinskih področjih. Zdravila lahko zmanjšajo breme simptomov in s tem olajšajo psihoterapevtsko delo, po drugi strani pa se lahko pacient včasih preveč zanaša na zdravila in išče rešitev v njih, namesto v aktivnih korakih k temeljitejših spremembah v doživljanju in vedenju.”
V Zbornici navajajo obsežne raziskave, ki kažejo, da imajo tako antidepresivi kot psihološke terapije podobne kratkoročne učinke. Razlika pa je, da so po končanem zdravljenju z antidepresivi ali psihološko terapijo, dolgoročni rezultati pri pacientih z blažjimi do zmernimi motnjami, ki so se zdravili po psihološki poti, boljši.
Spremljanje dolgoročnih učinkov v tujih raziskavah pa kaže, da so pacienti, ki so prejeli psihološko terapijo s strani ustrezno strokovno usposobljenih terapevtov, imeli dolgoročno manj težav z depresijo kot pacienti, ki so prejemali zgolj antidepresive.
“Če gre za blage do zmerne oblike depresije, so psihoterapija in antidepresivi enako učinkoviti. Pri zmernih do hudih oblikah depresije pa so antidepresivi bolj učinkoviti kot samo psihološka terapija,” pravi Sana Čoderl. Dodaja, da v teh primerih antidepresivi in psihoterapija skupaj kažejo največjo učinkovitost.
"Ljudje, ki jemljejo antidepresive in hkrati prejemajo tudi psihološko pomoč, imajo najboljše možnosti ozdravitve, seveda pa je to odvisno od faze bolezni in od posameznega primera," je zaključila.
