Vprašanje: Prijateljica je pred nekaj meseci dobila dihurčka starega nekaj mesecev. Dihurček je prestrašen, ne pusti se božati, zato je večino časa zaprt v svoji kletki. Žival se mi smili. Kaj predlagate? Psa bi peljala v pasjo šolo k strokovnjaku, kaj pa dihurčka?
Odgovarja Maja Čonč, predsednica Društva ljubiteljev dihurjev - Zverinice.
Pozdravljena. Dihurji dnevno potrebujejo vsaj tri do štiri ure gibanja izven kletke. Če želite doseči kakršnokoli spremembo v vedenju, je prva stvar, ki jo morate narediti ta, da mu prijateljica to zagotovi. Iz vprašanja ni povsem jasno razbrati, ali je problem le v tem, da se dihur ne pusti božati in je prestrašen, ali tudi grize. Drugi podatek, ki bi prišel zelo prav, je bolj natančna starost dihurja in podatek o tem, ali je dihur kastriran ali ne.
Ko bo imel dihurček zagotovljene osnovne pogoje po gibanju, bo potrebno delati na zaupanju. Prvi korak je, da se dihurju zagotovi miren prostor in da "ne rinemo vanj". Pustimo ga, da sam raziskuje prostor, za katerega je priporočljivo, da ni prevelik. Za začetek je morda najbolje, da dihurja omejimo na eno sobo. V prostoru naj bo dovolj skrivališč, da se bo počutil varno. Naslednji korak je, da počasi začnemo vzpostavljati stik - najbolje se odzovejo na spodbudo s priboljški. Večina dihurjev ima zelo rada pasto proti dlačnim kepam, ki je sicer namenjena mačkam (t.i. malt pasto) in so zanjo pripravljeni naredti skoraj vse, zato si večina lastnikov pri socializaciji dihurjev pomaga z njo.
Za bolj konkreten odgovor bi potrebovala malce več podatkov. Prijateljica me lahko kontaktira na telefonsko številko Društva Zverinice 070 524 329.
