Žal je njegova bolezen hitro napredovala. V času, ko smo govorili z njegovo skrbnico Meto Štravs, je Poldi že zapustil ta svet. Izvedeli smo, da je bil prav poseben ježek, ki je razveselil veliko otrok po vsej Sloveniji.
Ambasador ježkov
Poldek je živel pri veliki družinici Štravs, kjer petčlansko "človeško" družino razveseljuje še pet psov, maček, dve bradati agami, kunčica, morski prašiček, dve činčili, imajo pa tudi novega beloprsega ježka Smokija in miniaturnega ameriškega prašiča Alberta Bacona III. Večina od teh živali je izšolana za terapevte, saj je Meta Štravs aktivna članica Slovenskega društva za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha. Tako je bil Ambasador nasmeha tudi Poldi, ki so ga po Metinih besedah imeli zelo radi v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje CIRIUS Kamnik.
"Zelo veseli so ga bili tudi v vrtcu, kjer je otroke poučeval o naših gozdnih ježkih, s čim se hranijo, kaj jedo, da so zaščiteni in jih ne smemo obdržati kot domačo žival ..." opisuje Meta in dodaja, da je bil ambasador naših gozdnih ježkov. "Nekateri starši so nam rekli, da so bili otroci po obisku Poldija bistveno bolj pozorni na ježke in nanje opozarjali tudi starše. Ko so se na primer vozili z avtom, so opozarjali starše, da morajo paziti in gledati na cesto, da ne povozijo ježka ..." pravi.
Pogosta smrtna bolezen
Poldek je umrl zato, ker je imel tako imenovano bolezen majavih nog, ki je pri ježkih po izkušnjah Mete pogosta. "Kriva je napačna paritvena kombinacija, bolezen pa je zelo podobna naši mišični degeneraciji. Začne se z nogami, potem pa se širi," opisuje Meta. Bolezen se pri ježkih običajno pokaže pri dveh do treh letih, pri Poldiju se je pojavila pri štirih letih. Zdravi ježki lahko živijo tudi sedem let ob pravini in kvallitetni oskrbi.
Ko je Poldi prišel k družini Štravs, je bil nesocializiran in po Metinih besedah kar jezen ježek, saj so morali z njim rokovati v rokavicah. "Potem je z veliko potrpežljivosti in pozitivne motivacije postal prijazen," pojasnjuje. Socializacijo ježka opisuje kot vztrajno in nežno božanje, veliko interakcije po rokah, da se navadi na vonj ... Motivacijo s hrano in dovolj prostora, da se tudi skrije.
Ko so Poldiju odpovedale nogice, so mu naredili invalidskim voziček, s katerim se je lahko gibal še en mesec. Na žalost se je bolezen hitro razširila še na sprednje tačke in dihala.
Hrana in nega beloprsega ježka
"Poldi je imel najraje salamo. Sicer zanj ni bila zdrava, jo je pa imel najraje," se spominja Meta. Njihov nov beloprski ježek, ki ga je v času našega pogovora imela v naročju, ima trenutno najraje koruzo, ki za ježke prav tako ni zdrava, a je bil takšne hrane navajen pred prihodom v nov dom.
Pri ježkih je treba zelo paziti na zunanjo temperaturo, opozarja Meta. "Ježki ne hibernirajo. Če je njihova zunanja temperatura prenizka pa zapadejo v hibernacijo, ki je zanje smrtna," pojasnjuje. Zato je treba po njenih besedah paziti, da je temperatura v stanovanju približno vedno enaka in da imajo ves čas na voljo dovolj hrane. Ker naredijo veliko kilometrov je nujno, da imajo dovolj veliko kletko in v njej tudi kolo za ježke. Prav je, da jih veliko spuščamo.
Tako kot mačke in psi imajo tudi ježki lahko bolhe, zato Meta uporablja kar repelent za bolhe za mačke: "Ga pa mora pred tem veterinar stehtat in dati toliko repelenta, kot ga ježek potrebuje. Da ni predozirano." Prav tako mu na veterini dajo primerno količino sredstva za notranje zajedavce.
Smoki nadaljuje Poldijevo poslanstvo
Meta svetuje, da beloprsega ježka ne kupujemo v trgovini ampak pri preverjenem vzreditelju. "Največ informacij se najde na internetni strani, ki je namenjena prav afriškim beloprsnim ježem www.beloprsi-jez.si. Tam je vse lepo razloženo tudi glede prehrane, cepljenj, nege, objavljena so tudi legla ježov," pravi.
Njen nov ježek Smoki že nadaljuje Poldijevo poslanstvo, nekateri otroci so ga lahko že srečali. "Zdi se mi pomembno, da otroci spoznajo te živali. Sedaj se jih prodaja že v trgovini. Starši jih vidijo in jih zaradi ljubkosti kupijo," pojasnjuje in dodaja, da mnogi ne poznajo ježkov in njihovih potreb, zato živali nato trpijo.
Opozarja, da je ježek nočna žival in da mu motnje čez dan predstavljajo stres. Po njenih besedah so najbolj aktivni med osmo zvečer in drugo uro z
jutraj. "Potrebno je vedet tudi to, da imajo njihovi iztrebki izredno močan in izrazit vonj. Če se ne pospravlja za njimi, lahko začnejo zelo neprijetno dišati, kar je ponavadi tudi razlog, da ga dajo ljudje stran," pravi.
Meta svojega ježka kopa predvsem pred obiskom vrtca, šole ali kakšne druge ustanove. "Ponavadi ga skopam samo z vodo. Drugače pa z zelo blagim šamponom," pravi in dodaja, da v Sloveniji še ni specializiranih šamponov za ježke, medtem ko jih v Angiji že imajo. Pojasnjuje, da so nekateri ježki zelo čisti in imajo v kletki prostor, kjer opravljajo potrebo. Če za podlago izbiramo žagovino pa moramo izbrati žagovino listavca in ne iglavca, saj si ježki lahko sicer poškodujejo blazinice na tačkah.
Uvedli bi rodovnike
Ko so ježki jezni ali jih kaj moti, imajo zanimiv način komunicirajo saj pihajo. Meta je žal svojega Poldija slišala tudi cviliti: "Ko so mu odpovedovale noge, in ker je bil zelo zelo čist, je začel cviliti, ko se je pokakal. Ker ni hotel biti pokakan. Takrat sem vedela, da se stvari drastično poslabšujejo."
Afriški beloprsi ježki morajo biti pri materi do osmega tedna starosti, šele nato gredo lahko v nov dom. Meta je povedala, da se trenutno tudi slovenski rejci dogovarjajo, da bi uvedli rodovnike za afriške beloprse ježke. To idejo pozdravlja, daj bodo tako lažje določali paritvene kombinacije in izločali bolne živali. V Angliji pa imajo rodovnike že kar nekaj časa.
anja.scuka@zurnal24.si
