Med obiskom Slovenskega društva za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha smo spoznali tudi dihurčka Rufusa in njegovo skrbnico Dorotejo Stupar. Gre za simpatična kandidata za terapevtski par, ki je skupaj tri leta, tako Doroteja kot Rufus pa imata za sabo žalostno zgodbo.
Doroteja je imela pred Rufusom dihurčico Dino, ki so jo neznanci ukradli in za katero ji je neznansko hudo še danes. Rufusa pa je njegova skrbnica oddajala, ker se je zaradi študija selila v prestolnico, domači si pa niso upali skrbeti zanj. Tako sta Doroteja in Rufus pristala skupaj, zdaj pa razveseljujeta številne velike in male otroke po vrtcih, šolah, domovih in drugih ustanovah.
Doroteja se spominja, da Rufus na začetku ni maral crkljanja: "Ni bil rahločuten gospod. Ni ravno grizel, je bolj ščipal. Ampak sva potem to kmalu uredila."
Mačke in dihurji
Rufus se je dobro ujel tudi z njeno mucko, ki jo je imela doma še pred njegovim prihodom. Pojasnjuje, da sta tako dihur kot mačka zveri, oba imata podoben način življenja, ogromno prespita, oba sta mesojede živali in se že zaradi tega ponavadi dobro razumejo: "Dihur in mačka ne stepeta, razen če ima mačka res tako močan lovski nagon, da ga zamenja za plen. A se dihur zna braniti in se zadeva unese, saj zver prepozna zver."
Dodaja, da se lahko dihur s svojimi zobki tudi brani pred mačko in se zato hitro sama dogovorita: "Živali se lažje dogovarjajo, kot mi ljudje."
"Dihurji so talne živali. Marsikdo me vpraša, če kdaj kaj pogloda, kam spleza, saj mislijo, da gre za glodavca," opisuje. Dodaja, da si morajo glodavci brusiti zobe in da zato kunci, podgance, morski prašički in drugi glodavci glodajo kable in pohištvo. "Dihur kot zver tega ne počne. Pleza pa tudi ne, ker po svoji naravi dihur skoplje rov pod zemljo in tam tudi živi," pravi. Pojasnjuje da od tod izvira tudi pregovor »smrdi kot dihur«, saj ima nekastriran dihur res izrazit, močan vonj. Če je pol metra pod zemljo v nekakšnem rovu, ki se ne zrači, res zelo smrdi.
"Tako, da so naši dihurčki predvsem talni, mačke pa lahko uporabljajo tretjo dimenzijo in se lahko dvignejo, gredo na stol, mizo, omarico. In potem seveda modro in vzvišeno gledajo dol na dihurja, ki se jezi, ker ne more do njenega repa," zaključuje smeje.
Radi se družijo
Doroteja pojasnjuje, da se lahko zelo dobro razumeta tudi pes in dihur, a je tu potrebna postopna socializacija. Treba je upoštevati tako značaj dihurja kot tudi psa, pasmo psa in tako dalje. Živali je lažje navaditi drugo na drugo, če sta od malega skupaj, kasneje je lahko to že težje, a ni nemogoče. Doroteja svetuje, da se v takšnih primerih skrbniki za nasvet obrnejo na Društvo ljubiteljev belih dihurjev Zverinice, kjer imajo bogate izkušnje in z veseljem pomagajo z nasveti.
Tudi sama je članica neformalne skupine Beli dihurji in njihovi ljubitelji, kjer se na Facebooku povezujejo skrbniki in tisti, ki si dihurja želijo. Tu se med sabo tudi povezujejo in v času dopustov skrbijo za dihurčke drugih skrbnikov. Na ta način se tudi dihurji med sabo družijo, skrbniki pa svoje ljubljence puščajo pri ljudeh, ki se spoznajo na dihurje.
Popularna žival
"Problem pri dihurjih je, da so čedalje bolj priljubljeni in jih marsikdo vidi kot nove čivave za v torbico," pravi in dodaja, da mnogi skrbniki ne poznajo njihovih osnovnih potreb. Dihurji so zelo specifične živali kar se tiče prehrane. Tu je potrebno biti previden. Marsikatera komercialna briketirana hrana za dihurje po njenih izkušnjah tudi ni dovolj kvalitetna.
Pojasnjuje, da imajo dihurji zelo hiter metabolizem, poleg tega so nori na sladkor. "Med, čokolada, rozine, vse vrste sadja, sladkarij, vse kar je sladko. Obožujejo vse kar ni dobro za njih, zato so izredno nadarjeni za odkrivanje skritih zalog," pravi
To so grobe živali
Po izkušnjah Doroteje je pogosta težava ta, da se ljudje pred nakupom dihurja ne zavedajo, da so to grobe živali. Imajo debelo kožo, ker živijo pod zemljo. Ko se med sabo rangirajo, so lahko zelo grobi, zato pa so lahko grobi tudi v igri s skrbnikom in ga s tankimi zobki tudi nehote, a konkretno uščipnejo: "Ljudje pa gredo v trgovino, kupijo dihurja in se pritožujejo, da jih grize in ga ne obvladajo."
Pojasnjuje, da je zaradi vse večje priljubljenosti dihurjev tudi vse več slabih vzrediteljev, ki kupijo parček, zaprejo dihurčke v kletko in imajo čim več mladičev z namenom zaslužka. Tako je dihurčkov nekontrolirane vzreje vse več, zaradi nenadzorovane vzreje in majhnosti naše države pa se širijo genetske bolezni.
"Zato je pri nas starostna doba dihurja kratka; če imaš srečo, doživi 6 do 7 let," pravi. V tujini pri nekaterih dobrih vzrediteljih pa lahko živijo tudi 13, 14 let.
Radi so v družbi
Doroteja priporoča, da ima en skrbnik vsaj dva dihurja. »Naj bi bila najmanj dva skupaj. Ne zaradi tega, ker so vezani drug na drugega, ampak preprosto zato, ker je za dihurja najboljša družba dihur,« opisuje. "A če se z njim intenzivno ukvarjate in preživite dober del dneva skupaj, zaradi obilice aktivnosti ne čuti pomanjkanja po dihurski družbi."
Pes, koza in mačka v enem
Dihurja opisuje kot psa, mačko in kozo v enem. "Pes zato, ker je enostvno tak, da ga moraš imeti rad, ker je tako privržen in se tako zelo rad igra. Na mačko me spominja zaradi načina življenja, je mesojed, veliko spi, rad se boža, crklja in je topel. Koza pa zato, ker moraš biti ves čas korak pred njim," pravi in dodaja, da dihurček ves čas razmišlja, kje bo ušpičil kakšno neumnost. Je tako kot koza nabrit, svojeglav in trmast.
Pojasnjuje, da v Sloveniji zenkrat še nimamo uradnega registriranega vzreditelja dihurjev. Odsvetuje, da kupujemo dihurčka iz trgovine ali od nepreverjenega vzreditelja. Če si želite dihurčka, se raje obrnite na Društvo Zverinice in se dogovorite za posvojitev, kar je po njenih besedah tudi finančno najboljša rešitev.
"Če pogledamo preprosto računico: nekdo kupi dihurja na bolhi za 50 evrov, dihurček bo moral iti na kastracijo, ki stane od 100 do 120 evrov. Potem je prvo cepljenje proti steklini, ki stane okoli 34 evrov, čipiranje tudi okoli 30, potem imamo cepljenje proti pasji kugi... Stroški torej zlahka presežejo 250 evrov," opisuje. Posvojitev preko društva Zverinice, kjer so dihurčki cepljeni, čipirani, kastrirani in socializirani pa stane glede na starost dihurja od 60 pa do 120 evrov.
Obvezna je tudi kastracija živali. "Samice nimajo ciklične paritve, kot jo imamo mi ali mačke, psi ... Ko postane spolno zrela išče partnerja dokler ni oplojena. V tem času se estrogen v njej nalaga, nalaga, nalaga in tako pride do avtoimunih bolezni in lahko mukoma pogine," opozarja. Pri samicah je treba biti zelo pozoren, saj ni dovolj sterilizacija kot pri mačkah ali psih. Treba jim je namreč kirurško odstarniti vsa rodila, saj pride v nasprotnem primeru do bolezni in za to je dovolj le ena sama celica reproduktivnih organov. Zato je najbolje, če dihurja odpeljemo k veterinarju, ki pozna dihurje. Kastracija pri samcih pa je potrebna zaradi njihovega vonja.
anja.scuka@zurnal24.si
