Večkrat se v svoji praksi srečam z živalmi, ki so že v pozni jeseni svojega življenja. Po navadi vedno znova slišim prošnjo skrbnikov, da naj naredim vse, kar se da, samo da bo njihov ljubljenček še nekaj časa z njimi.
Večina ljudi, ki imajo neka realna pričakovanja je nato zadovoljna, ko jim razložim, da so v tej starosti določene stvari mogoče, spet druge nedosegljive. Da lahko stabiliziramo krvni sladkor in pomagamo starejšemu psu, diabetiku, da njegovi skoki v ekstremne vrednosti krvnega sladkorja niso tako hudi in mu tako omogočimo boljše življenje. Da lahko psički reševalki, ki je že malo starejša, omogočimo še kar nekaj let kvalitetnega življenja, če ji bodo dovolili, da punca malo izpreže in več počiva, kot je v svojih najbolj aktivnih letih. Ne morem pa delati čudežev.
Tudi sama imam "upokojenko"
Star pes je star pes. In če kdo, se tega najbolj zavedam sama, saj imam skoraj 13-letno "upokojenko", ki je večino časa v precej dobri kondiciji, pa vendar ji vsake toliko ponagaja zdravje. Ima obrabo kolkov in kolen, strgano križno kolensko vez, težave s srcem, občasna vnetja mehurja (pogojena z letnim časom), lipome (nenevarne maščobne tumorje).
Vendar pa so takšni zdravstveni problemi pri njeni starosti nekaj (na žalost) povsem naravnega. Če jo malo hudomušno primerjam s svojim dedkom (saj sta v »človeških« letih približno enako stara), vidim, da imata precej podobne težave. Obema nagajajo vremenske spremembe ter polna luna in oba se počutita super, ko se vreme stabilizira, oba sta nekoliko naglušna in oba malce slabše vidita. Ker sta stara. In starost ni bolezen, temveč le življenjsko obdobje.
Imam srečo, da je naša veterinarka zelo realna oseba, s katero vedno skupaj preceniva kakšne posege je smiselno opravljati in kakšne ne. Ko so se pred leti pojavili prvi lipomi, smo jih punktirali in pregledali vsebino. Ker ni noben od tumorjev nevaren, ampak le moteč na otip, sem se odločila, da je ne bom izpostavljala nevarnostim splošne anastezije za operacijo, ki je zgolj kozmetične narave. Za njene težave s koleni in kolki imam na zalogi vedno kako pasjo protibolečinsko tableto, vendar pa jo dobi le redko, pa še to po navadi takrat, ko se ob lepem dnevu prekomerno razdivja in je nato zvečer in naslednji dan čisto uboga. Za težave s srcem dobiva zdravila vsak dan in ji tudi očitno pomagajo, saj le redko ob večjem naporu (galop v hrib) kašlja.
Pri svojih skoraj trinajstih letih (manjkata ji le še 2 meseca) je punca fit, kot že dolgo ne. Pravzaprav sem se za njeno zdravje intenzivno borila njenih prvih 8 let. Psička je v svojem življenju dala skozi kar nekaj nepotrebnih posegov in zdravil in to samo zaradi moje želje po tem, da bi bila dobra skrbnica psa, ki ji ni vseeno za svojega »kosmatega otroka«. Sedaj se večkrat vprašam, kolikokrat sem bila v svoji želji, da bi ji pomagala za vsako ceno, preveč agresivna s sredstvi, ki jih ponuja sodobna veterina.
Njena luč v življenju
Ne dolgo nazaj me je obiskala gospa s 14 let starim psom večje rasti. Pripeljala se je iz tujine. Po izobrazbi je veterinarka, ki ima tudi lastno ambulanto. Ko pri meni stopita pes in skrbnik v studio, najprej ocenim njuno dinamiko, energijo, ki jo oddaja pes (pa tudi lastnik), šele nato se lotimo bioresonančne diagnostike. Ta pes je bil prazen. Stopil je skozi vrata, z velikansko »satelitsko anteno« okrog vratu in kupom zašitih ran po telesu, ki so ostale od posegov in se zrušil ob njenih nogah. Ni kazal nikakršnega zanimanja za svojo okolico in dogajanje. Telesno je bil prisoten, mentalno pa ne najbolj. Senca od psa.
Dober mesec nazaj so mu diagnosticirali zadnji stadij kožnega raka, ki je že tvoril metastaze na pljučih in jetrih. In skrbnica se je odločila, da bo zaradi silne ljubezni, ki jo čuti do svojega psa, naredila vse, da bo on ozdravel. V zadnjem mesecu, preden je prišla do mene, je z njim prevozila na tisoče kilometrov po Evropi, obiskovala najbolj elitne veterinarje, ki so opravili številne preiskave in tri operacije. Vse brez uspeha. Posedla sem jo in pričelo sva se pogovarjati. Predvsem o njem, njeni luči v življenju, psu, ki ji je stal ob strani, ko je izgubila moža. O psu, ki je bil zanjo nekaj najbolj posebnega na svetu. O psu, ki je v zadnjem mesecu, medtem, ko je ona iskala rešitve, želel le, da bi se posvetila samo njemu.
Včasih nas čustva zanesejo in ne uspemo videti realne slike. Nekako si lažemo, da še ni dovolj hudo in da so še opcije. Sodobna veterina jih nudi celo morje, še posebej v zadnjih letih, ko so posegi že povsem na nivoju humane medicine. Ampak, ko obupa pes, je vse zaman. Lahko ga pelješ na drug konec sveta, kjer bo po raznih klinikah v mrzlih kovinskih kletkah čakal na ta in oni pregled, ampak dejstvo je, da bo ta pes prišel domov še bolj star in še bolj naveličan sveta.
S skrbnico tega psa sva se nato dogovorili, da ima njen kuža končno dovolj. Po več kot eni uri pogovora in joka (z njene in moje strani), se mi je zahvalila, ker sem si vzela čas za njo na čisto drugačen način, kot je sprva pričakovala. Bila sem ji moralna opora in bila sem advokat njenega psa. Borila sem se zanj, ampak ne tako, da bi ga na vsak način poskušala zdravit, ampak na tak, da sem ji odprla oči in je spoznala, da on nima več volje in energije za zdravljenje. Bil je petek.
V nedeljo zvečer sem dobila SMS: »Luc je na drugi strani mavrice. Evtanazirala sem ga sama, doma. Bil je z nami, čutil je ljubezen in odšel je mirno in spokojno. Hvala ti, ker si mi odprla oči in nisi dovolila, da ga še naprej mučim iz egoistične želje, da bi ga obdržala ob sebi.« Ulile so se mi solze in bila sem neskončno olajšana. Še ko pišem, mi tečejo solze. Malo zaradi dejstva, da je svet izgubil čudovitega psa in malo iz strahu, ali bom sama znala oceniti, kdaj je pravi trenutek, ko se bo hotela posloviti moja Sookie.
Prof. bio. Maja Napret tri leta vodi svoj bioresenančni studio za male živali PetSanus.
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Žurnal24.si.
